PisalnicaGimnazijka detektivka, 38. del
2
6. JANUAR (POPOLDNE)
Vsa ta zadeva z ločitvijo je tako vplivala name, da sem pozabila na svojo misijo — najti Vickyjinega morilca. Govorila sem z gospo, ki je našlo truplo, in z Vickyjinimi starši. Imela pa sem še tri dokaze, ki pričajo o Lucasovi krivdi. Seveda pa nisem vedela, ali so ti dokazi resnični. Mislim, če morilec ni prav on, bi pravi morilec le ustvaril nove dokaze in krivdo prenesel na malenkost čudaškega Lucasa. A to se le moje domneve in o ničemer ne morem biti prepričana. Ravno zato zadnje dni nisem več vedela, ali naj obupam ali naj iščem dalje ali naj dam času čas. Vse skupaj zgleda kot brezupen primer.
A seveda imam še druge probleme. Na primer s francoščino. Seveda mi je Quennie v veliko pomoč, vendar še vseeno mi ta jezik dela preglavice. In da ne omenjam zgodovine — vede, pri kateri sem bila vedno čista nula. In tukaj mi žal nič ne pomaga. Lahko se sprijaznim z večurnim učenjem letnic in dogodkov. Pri tem seveda zelo pogrešam trigonometrijo.
Torej, kot vidite, imam kar nekaj težav, ki jih moram odpraviti.
Nenadoma me ven iz razmišljanja potegne prav moja prijateljica Quennie, ki zadihana prihiti do mene. Temni lasje so se ji prilepili na njen svetel obraz, ovratnik in temno modra kravata na uniformi pa sta neporavnani. Kdo ve, koliko časa je tekla do mene.
"Pazi, da te Pinnsova ne ujame," jo opozorim. "Saj veš, kako strogo opazuje, če smo vsi kot iz škatlice."
Quennie zamahne z roko. "Ni razloga za skrb, ker je danes ni v šoli."
"Zato pa so vsi tako sproščeni," ji prešipnem na uho in se zasmejem. "Si zato tako dolgo tekla do mene?"
"Ne, nekaj drugega je — še boljšega." Prevzame me radovednost. "Michael in Claudia sta se razšla."
To je verjetno najbolj šokantna novica tega dne. No, vsaj zame. Vendar sem opazila že kar zgledno število odprtih ust. "Claudia in Michael sta se razšla?" še enkrat znova vprašam, saj preprosto ne morem verjeti.
"Da, tako je!" odvrne Quennie prav tako zgrožena kot jaz.
"Ampak onadva sta ... neločljiva!" Spomnim se, kako ju vsak dan vidim pri omaricah, ko se poljubljata. Včasih se to sprevrže že v mečkanje. Takrat se še hitreje preoblečem in vzamem stvari.
A v tem se skriva nekaj dobrega. Moja simpatija je zdaj prosta. Pravzaprav ne vem, če se zaveda, kaj čutim do njega in če on čuti isto. Ampak poudarek je na tem, da je prost.
Vsa ta zadeva z ločitvijo je tako vplivala name, da sem pozabila na svojo misijo — najti Vickyjinega morilca. Govorila sem z gospo, ki je našlo truplo, in z Vickyjinimi starši. Imela pa sem še tri dokaze, ki pričajo o Lucasovi krivdi. Seveda pa nisem vedela, ali so ti dokazi resnični. Mislim, če morilec ni prav on, bi pravi morilec le ustvaril nove dokaze in krivdo prenesel na malenkost čudaškega Lucasa. A to se le moje domneve in o ničemer ne morem biti prepričana. Ravno zato zadnje dni nisem več vedela, ali naj obupam ali naj iščem dalje ali naj dam času čas. Vse skupaj zgleda kot brezupen primer.
A seveda imam še druge probleme. Na primer s francoščino. Seveda mi je Quennie v veliko pomoč, vendar še vseeno mi ta jezik dela preglavice. In da ne omenjam zgodovine — vede, pri kateri sem bila vedno čista nula. In tukaj mi žal nič ne pomaga. Lahko se sprijaznim z večurnim učenjem letnic in dogodkov. Pri tem seveda zelo pogrešam trigonometrijo.
Torej, kot vidite, imam kar nekaj težav, ki jih moram odpraviti.
Nenadoma me ven iz razmišljanja potegne prav moja prijateljica Quennie, ki zadihana prihiti do mene. Temni lasje so se ji prilepili na njen svetel obraz, ovratnik in temno modra kravata na uniformi pa sta neporavnani. Kdo ve, koliko časa je tekla do mene.
"Pazi, da te Pinnsova ne ujame," jo opozorim. "Saj veš, kako strogo opazuje, če smo vsi kot iz škatlice."
Quennie zamahne z roko. "Ni razloga za skrb, ker je danes ni v šoli."
"Zato pa so vsi tako sproščeni," ji prešipnem na uho in se zasmejem. "Si zato tako dolgo tekla do mene?"
"Ne, nekaj drugega je — še boljšega." Prevzame me radovednost. "Michael in Claudia sta se razšla."
To je verjetno najbolj šokantna novica tega dne. No, vsaj zame. Vendar sem opazila že kar zgledno število odprtih ust. "Claudia in Michael sta se razšla?" še enkrat znova vprašam, saj preprosto ne morem verjeti.
"Da, tako je!" odvrne Quennie prav tako zgrožena kot jaz.
"Ampak onadva sta ... neločljiva!" Spomnim se, kako ju vsak dan vidim pri omaricah, ko se poljubljata. Včasih se to sprevrže že v mečkanje. Takrat se še hitreje preoblečem in vzamem stvari.
A v tem se skriva nekaj dobrega. Moja simpatija je zdaj prosta. Pravzaprav ne vem, če se zaveda, kaj čutim do njega in če on čuti isto. Ampak poudarek je na tem, da je prost.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba🥰
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
julia
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
fnt
hejj js nimam nekga hudga problema al pa tezave sam zanima me ce je to normalno in sicer s fantom sva skp skor 3 leta in pc res se mava rada js mm njega neskoncno on pa tut vem da ma mene no in pc midva sva tut sosolca in se vidva skor usak dan ampk se izven sole bl mau kr js nesmem hodt vn zard strogih starsou pa tut zvezo skrivam ceprou neki vejo ampk ja prezakompliciran je da razlagam (aja pa to pism tut bl k ne kr mi je dc) pa drgc sva pa skos na facetimu/se pogovarjava/snapava...pc res nemorva bit narazn no in ja zadnic mi je dou pulovr in js od takrt usak dan spim tko da pac objemam/lezim na pulovrju al pa ga mam oblecnga in zadnic sm sla spatk frendici in nism mogla zaspt kr ga nism mela predn mi ga je dou sm mela tut ful probleme pc tko tut do 2 3 ure nism mogla spt no zdj zaspim tko u max pou urce al pa mnj in mene sam zanima a se vam zdi to normalno, zkj je tko... ze vnaprej hvala za odgovore
