11. JANUAR (PO ŠOLI)
Čim sedem na stol v matematični učilnici, profesorica stopi do mene. "Eleanor, greš lahko v sobo s številko enajst po dodatne učbenike?" me prosi.
"Da, profesorica," odgovorim in se napotim iz učilnice po stopnicah.
Kmalu ugotovim, da me je Jonesova poslala v skladišče, ki sem ga obiskala že v sanjah. A ta star prostor je bil tudi na enem izmed videov, na njem pa je Lucas pisal grozilno sporočilo po Vickyjini sliki. Naključje pa tako!
Tiho potrkam na vrata. Nobenega odziva. Z rameni skomignem in odprem vrata. Nekoliko debelejša ženska s kratkimi in z razmršenimi črnimi kodri sedi na lesenem stolu za manjšo mizo. Njeni debeli majhni prsti vneto medtem brskajo po gori papirjev. Kot običajno nosi ozko smaragdno zeleno obleko do kolen z dolgimi rokavi. Ta je popolnoma neprimerna za njeno nešportno postavo.
"Dober dan?" vljudno spregovorim in se na rahlo nasmehnem.
Profesorica Willson se za njeno telesno maso dokaj hitro obrne proti vratom. "Oh, ti si Prystova, kajne?" presenečeno reče. Vmes si me s svojimi temnimi očmi, ki jih skriva za rdečimi očali, podrobno pogleda.
"Eleanor Pryste, profesorica," jo dopolnim.
"In kako ti lahko pomagam?"
"Potrebujem matematične učbenike," razložim in zaprem stara vrata. "Matematičnemu krožku se je pridružilo več članov.
"To bo trajalo dolgo," zavzdihne Wilsonova in zleze s stola. Zmedena knjižničarka se nato odpravi proti več škatlam v levem kotu. "Nova sodelavka jih je ponovno prestavila, ampak ne vem kam."
"Počakala bom," se zasmejem. Neverjetno, kako zabavno je poslušati učiteljske spletke.
Ko Wilsonova brezupno išče za učbeniki, se razgledam po skladišču. Vse je točno tako, kot je bilo v sanjah. Le nekaj je novega. To je majhna knjiga s svetlo modrimi platnicami na drobni polici pri vratih. Premaga me radovednost.
"Profesorica," se oglasim, knjižničarka pa mi nameni pozornost, "si lahko ogledam to knjigo na polici?"
"No, našla sem ju tu in mislim, da je dnevnik," pove Wilsonova. "Nisem se je upala odpreti, ampak če želiš, jo poglej."
Že takoj zadovoljno v roke vzamem skrivnostno knjigo in jo odprem. Na prvi strani najdem ime lastnika — Vicky Grey. To je njen dnevnik! Kdo ve, kaj se bo našlo notri! In kaj če je vedela, da bo umorjena? Morda je poznala morilca.
V tistem trenutku se zraven mene pojavi Wilsonova z učbeniki v rokah. "Izvoli," reče in primem težke knjige.
"Hvala, profesorica," se zahvalim in v žep sproti vtaknem Vickyjin dnevnik.
Zmedena knjižničarka, kakršna je Wilsonova, najbrž ne bo ugotovila, da sem vzela dnevnik. Če pa bo že kaj posumila, imam zelo dober izgovor – lahko je dokaz. In ta dokaz grem sedaj raziskat.