18. JANUAR (POPOLDNE)
Glavo pomolim ven iz hiše in ugotovim, da je že trda tema. Sem bila res tako dolgo zdoma? Zdaj je definitivno čas za odhod.
"Adijo, Quennie, in lahko noč," rečem Quennie.
"Se vidiva v šoli," odvrne prijateljica in me na hitro še objame, nato pa se podam v temno ulico.
Nikoli se nisem sprehajala v čisti temi in občutek je res nelagoden. Večkrat namreč čutim, kako hitreje diham in kako se mi pospeši delovanje srca. *i*Kmalu boš zavila na tvojo ulico,*i* se poskušam umiriti. Vendar mi ne pomaga. Edina rešitev je, da pospešim korak.
"Pozdravljena, Eleanor."
Zazrem se v Michaelov nasmejani obraz. Tako lep je, da mi srce podivja, oči pa se mi na široko razprejo.
"Zakaj tako gledaš vame?" vpraša in rahle gube se mu izostrijo. "Sem kaj naredil?"
Končno se zavem, da ni to tisti čedni nedolžni Michael. Ne, to je Michael, Vickyjin morilec. On je moj sovražnik, ne simpatija! "Ti si umoril Vicky Grey, mojo najboljšo prijateljico," s strašljivim in z jeznim glasom izrečem.
Michael si roko položi na mesto srca in od šoka razpre usta. "Vav, policiji se še sanja ne o meni, ti pa si me razkrinkala!" spregovori s presenečim glasom. Ko zniža jakost, nadaljuje: "V tvojih možganih je veliko več pameti, kot sem si mislil. Tako pametna si in ... prebrisana."
Sprva sem navdušena nad njegovimi besedami, nato pa ugotovim, da je to past. "Ne zamenjuj teme, Michael," ga strogo prekinem.
Nekaj časa se le gledava, zatem pa on dobi besedo: "No, je tvoj briljantni um ugotovil motiv?"
"Vse se je začela na volitvah za predsednika dijaške skupnosti v prvem letniku," začnem svojo pripoved. "S profesorico Vivian, ki je štela glasove, sta goljufala tebi v prid in seveda si zmagal.
A Vicky vaju je videla z Vivianovo in zato je odšla do tebe. Zahtevala je, da odstopiš s položaja predsednika, ona pa bo zadržala tvojo skrivnost in posledično postala predsednica. Tako je tudi bilo.
Počutil si se verjetno oguljufanega, kajne? In vsak dan si jo moral gledati, kako je mestu, za katerega si menil, da pripade tebi, ne njej. In zato si ji pripravil sladko maščevanje. Najprej si popisal sliko s krvjo, potem pa je sledil še umor."
Michael se vsemu rahlo nasmehne in njegove temne oči se zazrejo v moje. "Nimaš dokazov, gospodična detektivka," pove, "in imam alibi. Tista ženska, ki je našla truplo, je rekla, da ni nikogar videla. In tudi policija ti ne bo verjela."
"Imam dokaz," odvrnem, "in sicer Vickyjin dnevnik, v katerem je jasno opisano vse."
"Kako veš, da ga je pisala prav ona?" vrta dalje in si prekriža roke.
"V moji sobi je fotografija z napisom, ki je napisala Vicky, in ta pisava se ujema s tisto v dnevniku," samozavestno razložim. "Kaj si je potem vprašal? Aha, o tvojem alibiju. Veš, Hannah te res ni videla, ampak lokalne videokamere so te posnele."
"Eleanor, to je seveda prepričljivo, a obstajajo tudi tri videi, ki zanikajo mojo krivdo. Ne morem čakati, da ga pokažem kriminalistom."
Pametna poteza, priznam. "Te videi so bili zelo dober ponaredek. Lucas je nedolžen, ti pa nisi."
Michael spusti roke in skomigne z rameni. "Moram reči, da sem fasciniran. A seveda vem, da boš to skrivnost hranila v sebi."
Skoraj bi bruhala od smeha in ostanki večerji bi šli naravnost po Michaelovi sivi srajci. "Si resen? Takoj bom šla na policijo z vsemi dokazi! Nikoli ne bi dopustila, da resnica ne bi bila znana!"
"Nikoli ne reči nikoli, Eleanor, " reče z umirjenim glasom, kot da se ne boji mojih besed. Še isti trenutek se mi približa, da stojiva nevarno blizu. Moje dihanje se pospeši. "Vem namreč, kaj čutiš do mene."
Njegove ustnice se nenadoma znajdejo na mojih in najina jezika se dotakneta drug drugega. Brez kakršnega koli hitenja se začneva poljubljati po francosko. Oh, kako prijetno je čutiti njegov dih na moji koži! In kako božansko mehke so te ustnice, da bi si jih najraje z roko prislonila na moja usta, da bi tam ostale za vedno! Tako dobro se poljublja.
Kmalu na svojem hrbtu začutim njegove nežne prste in nekaj z ostrim koncem. Pomislim, da ima morda predolge nohte. A ta stvar reže v moja oblačila, mojo kožo. Nož!
V hipu odmaknem ustnice. Takrat zagledam njegov obraz, na katerem je velikanski nasmešek, in zadovoljne črne oči, polne zlobe. Njegove roke še kar naprej vztrajno potiskajo nož v moj hrbet. A žal vem, da ne morem narediti ničesar več, čeprav neiznosna bolečina to zanika. Nocoj bom zares umrla in se pridružila Vicky. Ali sem mami in atiju povedala, da imam rada narcise?
Pred očmi se mi za nekaj sekund stemni, nato pa postopoma začnem videvati Michaelovo podobo. Zdaj bo počasi konec. "Ti si ... m-morilec," z zadnjimi močmi izrečem. Preden me Michael spusti, da padem na tla, pa še zagledam še zlobni obraz moškega, ki sem nekdaj ljubila.
S tem se moj spomin na to noč konča, saj pristanem v bolnici.