PisalnicaGimnazijka detektivka, 5. del
5
22. NOVEMBER (POZNO POPOLDNE)
Ko se odpravim v posteljo, ne morem zaspati. Podoba Vicky me je kar naprej preganjala. Ne moram opisati z besedami, kako me boli, kako jo pogrešam. Njen nasmeh, njeno pozitivo, vse te najine nepozabne trenutke. Čeprav se nanjo spomnim velikokrat, nikoli ne čutim take bolečine, kot sem jo nocoj. Zgleda, da človek spozna, kaj je izgubil, šele čez nekaj časa.
"Eleanor, si slišala, da so včeraj zvečer govorili o Vicky?" me vpraša Quennie. Po glavi mi odmeva njeno ime, po celem telesu začutim bolečino. Ne najdem moči, da ji odgovorim. Preveč me boli.
"Eleanor, si me slišala?" mi zopet zastavi vprašanje ter me globoko pogleda v oči.
"Ne, ne, ne," tiho rečem ter stečem proti stranišču. Za sabo slišim korake Quennie, ki verjetno teče za mano, a nabirajoče se solze mi pospešijo korak.
"Eleanor, počakaj!" so zadnje besede, ki se jih spomnim, da bi jih mi nekdo rekel.
*
Počasi odprem oči in si z obraza umaknem rdeč koder. Ugotovim, da sem s Quennie v šolski bolnici.
"Eleanor, v redu si!" vzklikne Quennie in me objame, jaz pa na obrazu začutim njene rjave lase.
"Kaj se je zgodilo? Spomnim se le to, da si klicala za mano," vprašam, ko me prijateljica spusti iz objema.
Quennie zavzdihne in sede na stol zraven postelje. "Pritekla si do stranišča. Nato pa ti je zdrsnilo in z glavo si padla po mokrih tleh."
"Oh, zato se nič ne spomnim," odvrnem.
Po trenutku molka se zopet oglasi Quennie: "Eleanor, kaj je narobe?"
Naj ji povem glede Vicky? Ne vem, zakaj, ampak nekako nočem to spraviti iz ust. A po drugi strani je le moja zelo zvesta prijateljica. "Tudi jaz sem slišala včeraj po poročilih o Vicky," začnem, nato pa ji razložim vse - kako sem šla iz kuhinje, kako nisem mogla zaspati, kako me boli. Besede so se mi vlile kot solze sinoči.
"Oh, kako je ta svet zaklet," doda Quennie in me zopet objame. Zgleda, da je danes dan za objemanje.
Ko se odpravim v posteljo, ne morem zaspati. Podoba Vicky me je kar naprej preganjala. Ne moram opisati z besedami, kako me boli, kako jo pogrešam. Njen nasmeh, njeno pozitivo, vse te najine nepozabne trenutke. Čeprav se nanjo spomnim velikokrat, nikoli ne čutim take bolečine, kot sem jo nocoj. Zgleda, da človek spozna, kaj je izgubil, šele čez nekaj časa.
"Eleanor, si slišala, da so včeraj zvečer govorili o Vicky?" me vpraša Quennie. Po glavi mi odmeva njeno ime, po celem telesu začutim bolečino. Ne najdem moči, da ji odgovorim. Preveč me boli.
"Eleanor, si me slišala?" mi zopet zastavi vprašanje ter me globoko pogleda v oči.
"Ne, ne, ne," tiho rečem ter stečem proti stranišču. Za sabo slišim korake Quennie, ki verjetno teče za mano, a nabirajoče se solze mi pospešijo korak.
"Eleanor, počakaj!" so zadnje besede, ki se jih spomnim, da bi jih mi nekdo rekel.
*
Počasi odprem oči in si z obraza umaknem rdeč koder. Ugotovim, da sem s Quennie v šolski bolnici.
"Eleanor, v redu si!" vzklikne Quennie in me objame, jaz pa na obrazu začutim njene rjave lase.
"Kaj se je zgodilo? Spomnim se le to, da si klicala za mano," vprašam, ko me prijateljica spusti iz objema.
Quennie zavzdihne in sede na stol zraven postelje. "Pritekla si do stranišča. Nato pa ti je zdrsnilo in z glavo si padla po mokrih tleh."
"Oh, zato se nič ne spomnim," odvrnem.
Po trenutku molka se zopet oglasi Quennie: "Eleanor, kaj je narobe?"
Naj ji povem glede Vicky? Ne vem, zakaj, ampak nekako nočem to spraviti iz ust. A po drugi strani je le moja zelo zvesta prijateljica. "Tudi jaz sem slišala včeraj po poročilih o Vicky," začnem, nato pa ji razložim vse - kako sem šla iz kuhinje, kako nisem mogla zaspati, kako me boli. Besede so se mi vlile kot solze sinoči.
"Oh, kako je ta svet zaklet," doda Quennie in me zopet objame. Zgleda, da je danes dan za objemanje.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
