26. NOVEMBER (POPOLDNE)
"Iskala boš Vickyjinega morilca?" se zasmeje Quennie.
"Da, tako je," resno odvrnem.
"Eleanor, policija ga ni mogla najti! Kdo ve, kje je! Morda ga ni več v državi," me skuša prepričati.
A jaz se ji ne dam. Odločila sem se, da bom temu naredila konec in nič in nihče me ne bo ustavil pri tem. "*i*Morda*i* je to res. A kaj če se morilec skrila nekje med nami?" Približam se ji. "Našla bom tega morilca, Quennie. To sem dolžna Vicky. Nič me ne bo ustavilo pri tem."
Quennijine sive oči se na široko razprejo. Občutek imam, da sem jo malo prestrašila. "O, poznam ta pogled. Imaš ga le, ko o nečem res vztrajaš. Prvič so ga imela, ko si mi opravila o tem, da boš zvezke pospravila natanko milimeter stran od police."
Obrnem se stran in se ogrnem s temim plaščem. Nato se zazrem proti okvirjeni sliki, ki stoji na pisalni mizi in na kateri sva midve z Vicky. Jaz nosim oprijeto modro majico s širokimi belimi rokavi, spodaj imam zelene hlače. Vicky pa nosi rožnato bluzo, na nogah pa ima vijoličasto krilo. Na sliki spodaj s črno piše: Vse najboljše, moja najljubša matematična enačba!
"Kaj gledaš?" vpraša Quennie in se mi približa, a jaz ni dam odgovora. "O, kje pa sta bili tako lepo oblečeni?"
"Na valeti je bilo," odgovorim in še kar strmim v sliko. "Vicky je bila ta slika zelo všeč, zato mi jo je podarila za rojstni dan."
Quennie zavzdihne, nato pa zopet vpraša: "In zakaj tako globoko gledaš v njo?" Znova ne morem odgovoriti. V glavi se mi namreč pojavi morje spominov na ta prekrasni dan. Oh, kako lepo je bilo takrat! "Eleanor, zakaj tako gledaš to sliko? Saj je samo slika, kajne? Zagotovo imaš veliko sliko, kjer sta z Vicky skupaj!"
Želim ji odgovoriti, kako žal ji je lahko, da naju takrat ni poznala, ko me zanese nazaj v preteklost, na ta dan. Na mojo valeto.