*i**b*Lawrie*b**i*
5:00. Ura v dnevu, ko se zame začne vsaj nekaj svobode... Za nekaj ur. Ampak nekaj ur je bolje kot nič.

Kar vrglo me je iz postelje. Popolnoma nor od sreče, da še vsi spijo in lahko delam skoraj vse, kar hočem, sem nekajkrat trdo poskočil po tleh, da je leseni pod zaškripal pod mojimi nogami. Nato sem se z dlanmi nekajkrat narahlo tapnil po licih, da bi si zbistril misli, in se ozrl k velikemu ogledalu, ki je bilo pritrjeno na steno živo rumene barve. Iz njega mi je ogled vračal sedaj že nekoliko mirnejši sedemletni deček s svetlo rjavimi lasmi in vranje črnimi očmi. Nato pa sem pogled hitro odtrgal od zrcala. Toliko je za početi, jaz pa se tukaj obnašam ko kakšna punčka? Vzdihnil sem. Kaj naj počnem? Toliko je stvari, ki jih čez dan ne smem početi. Nato pa sem se odločil, da bom...

Z blazinico kazalca, sredinca in prstanca sem se nežno dotaknil najvišjega predala v predalniku pod oknom. Hrastov les se je pod mojimi prsti preprosto spremenil v oglje, ki se je vsulo na tla. Nato sem iz predala vzel vsebino. Štiri palice, nekaj epruvet in knjig, dve metli in ena velika, težka knjiga s platnicami iz rdečega usnja. Na začetku je nekaj pisalo z zlato pisavo, ki je nisem znal prebrati, a mi ni bilo mar. Knjigo sem položil na blatino, se zleknil po postelji in se pokril s svojo karirasto odejo.

Trseočo se dlan sem položil na usnje in s prsti zdrsel po zlatih črkah. Bile so drugačne od usnja, na otip še bolj gladke. Dlan sem premaknil k robu knjige in začel čisto počasi dvigovati platnico. Potem pa sem zaslišal topotanje po stopnicah. pravzaprav ne topotanje, kdor je hodil po stopnicah, je bil izjemno tih, toda najbolj spodnja stopnica je škripala in če si jo prestopil in stopil na drugo ali tretjo, je precej grdo zašklopotalo, na četrto pa nisi mogel stopiti. Torej, človek, ki je hodil po stopnicah, se je skoraj neslišno bližal vratom.

Tiho sem skočil s postelje in knjigo pospravil nazaj v predal ter pograbil palico skoraj bele barve, ki je ležala skrita pod mojo blazino. "Skrites," sem zamrmral in oglje je zalebdelo nazaj tja, kjer so bila prej vrata predala. Še preden so se sestavila skupaj, sem že ležal na postelji, z glavo na blazini, pod katero je ležala palica, in z odejo prek pasu. Kdorkoli je že bil prej na stopnišču, se je zdaj ustavil pred vrati v mojo sobo in prisluhnil. Zaprl sem oči in zaslišal, kako je tiho škrtnila kljuka vrat. Oseba se je sprehodila po sobi in se ozirala okrog. Skozi sedaj priprte veke sem zagledal, da je pokleknila k predalniku in približala prste. Ne sme se ga dotakniti. Ne sme se.

"Halo!? Si čisto... Si čisto zmešana? Se zavedaš, obstajamo tudi ljudje, ki bi se radi naspali!?"
Geraldine je kar odstrelilo stran od predala. "Kaj delaš tam?" sem jo sumničavo vprašal. Dvignila je obrvi. "Slišala em hrup," je rekla, skoraj še bolj sumničavo kot jaz.
"S postelje sem padel."
"Tak dojenček pa tudi nisi več, no."
"Ravno prejšnji torek se je to zgodilo tebi, Geraldine," sem jo spomnil.
"Ne spomnim se," je hladno rekla.
"Tako neumna pa tudi nisi, no," sem jo oponašal. "Pojdi že ven!" sem revsknil in se obrnil k steni. Ko še kar ni odšla, sem sedel v postelji. "Poberi se, Geraldine, spal bi rad!"
"Tako z mano ne boš govoril!" je zavpila.
"Kaj se tu dogaja?" Na vratih je stala Corrie. "Je vse v redu, Lawrie?" je preverila in s pogledom ošinila Geraldine. Ta je znova zakričala. "Nehvaležneža sta, oba! Z Arnoldom..."
"Em, Geraldine, zbudila ga boš. Lawrie, pridi." Proti meni je iztegnila roko in hitro sem jo prijel. "Pridi, greva v mojo sobo," mi je zašepetala. "Geraldine, lahko greš nazaj spat, ga bom jaz spravila v red."



*zelena*Se opravičujem, ker je ta del prišel šele zdaj!*zelena*
*modra*Kinder*modra*