”Lilly?” mama je klicala moje ime. ”Zamudili bomo Lilly! Kaj se obiraš?” ko sem zaslišala besedo ”zamuda” sem si svoje zobe umila s tako brzino, da je polovica ostankov hrane ostala gor. Sramota. Ampak kdo bi hotel zamuditi vlak na Bradavičarsko akademijo? Najbrž nihče! Razen tistih Malfoyevih. Njihov sin Lucius je tak čudak...Vedno ima svoje lase počesane nazaj, kot bi ga polizala krava, bi rekli bunkelnji. Po njegovo so bunkelnji, umazani ljudje. Jaz sem zanj še huje od mešančka, parazit najbrž. Ampak ON je še hujše od parazita. S tistim nakladanjem o čistokrvnih mi gre zeloooo na živce. Stresla sem z glavo, da bi iz misli spravila njegov konjski obraz, ter se odpravila po stopnicah, kjer mi je pot prestregla Petunija: ”Kaj je coprnica malomarna?” ”Samo ljubosumna si!” sem ji odvrnila in jo poskušala odriniti s poti, a ker je bila starejša dve leti, je roko še naprej naslanjala na steno in se smehljala: ”Da sem ljubosumna? Pa kaj še! Še celo vesela sem, da te ne bom več videla tu!” se je zakrohotala. Mrko sem jo gledala: ”Zakaj mi potem nastavljaš roko, če želiš da odidem?” Petunija se je zavedla nesmiselnosti in umaknila roko, nekoliko šokirana in nejevoljna. ”Zgini mi spred oči, coprnica mala!”
Mami je bila pravo nasprotje Petunije. Všeč ji je bilo, da sem dobila pismo. Očeta takrat ni bilo doma (pa še vedno ga ni), ker je imel (še vedno ima) neko službeno odpravo. Ko sem prišla dol, ter sedla za mizo, je mami takoj pritekla iz kuhinje in me objela. Mi Evansovi bi bili popolna družina, če ne bi bilo Petunije. Ona ves čas teži. Mami je imela rjave lase, ponekod že malo sive. Vseeno je bila lepa ženska, v štiridesetih letih. Nekatere so bile na slabšem. ”Na ljubica, tukaj imaš kruh, namaži s ga z medom.” je prinesla krožnik s kruhom in mi nož porinila v roko: ”Pohiti, avtobus bo kmalu tu.” zasmejala sem se. Mami si je tako želela, da odidem na akademijo. Nato je sedla poleg mene, jaz pa sem jedla kruh. ”Pazi se Rawsovega sina, menda ima dobre zveze s Malfoyevimi.” je zažugala s prstom. Pokimala sem, s usti polnimi hrane, ona pa je nadaljevala: ”Čeprav bi bil tisti Robaus fin deček. Ampak druži se s ljudmi, ki se želijo pridužiti saj veš komu...” Ravno sem pogoltnila hrano in odkimala: ”Reče se Mrlakenstein mami.” sem rekla. ”Aha!” je mami pokimala mojemu trdilu, ter me začela ponovno priganjati, v smislu : ”Pojdi, pojdi!” Pograbila sem kovček, ter skočila na avtobus, ki je peljal na železniško postajo King's Cross. Seveda je bil bunkeljski in ni bil nič posebnega. Usnjeni sedeži pa tako naprej. Ozrla sem se naokoli za prosti mestom, ter opazila, da je prosto mesto v predzadnji vrsti, zraven...Malfoyeve sestre Laye. Pogoltnila sem slino, ter se usedla tja. ”Ojjj!” je začela s osladnim glasom: ”Si bunkelj?” Pomislila sem, da me bo pustila na miru če se delam da sem bunkelj: ”Kaj hočeš reči s tem?” sem se delala začudeno. ”Oh, oprosti...Kam se pa pelješ?” Globoko sem izdihnila, saj sem upala, da ne bo nadaljevala: ”V Pariz!” sem si hitro izmislila.
Na srečo je avtobus pripeljal na postajo, preden bi zoprnka začela spraševati še kaj. Potem sem pomislila kako sem neobzirna. Ljudje se moramo spoštovati. Dejnsko je bila kar prijazna...Ampak na žalost nisem dvomila da bo prišla kam drugam kot v Spolzgad. Malfoyevi so že generacije v Spolzgadu. Tudi Griffondomovka si nisem ravno želela biti, saj se mi je zazdelo, da so pravi napihnjenci. Piffpuh bi bil najprimernejši. Ah kaj češ...Pograbila sem kovček in ga odvlekla na peron devet in deset. Tiho sem opazovala Layo ki je brez strahu...zdirjala v steno. Presenečeno sem gledala kako je izginila, potem pa se spomnila zakaj sem tu, ter še sama stekla skozi.

Če vam je všeč lajkajte, pa lep dan še naprej!
Lp,
P1