»Čisto resno. Imam pa en pogoj,« sem rekla in ga pogledala. Očitno je bil zmešan. Dobre pameti pa niso imeli tudi Jedci smrti, ker zakaj bi sledili takšnemu norcu, kot je njihov šef. Vsi so malo zmešani.
»Pogajala bi se z Lordom Mrlakensteinom? Z mano?« je vprašal. Zavila sem z očmi. Še vedno sem bila obkoljena.
»Ja, če še nisi ugotovil.« Draco je odkimal, jaz pa sem storila enako. Udaril se je po čelu in nekaj nakazoval, jaz pa sem ga ignorirala.
»Dobro. Povej. Si pa upornica.« Privzdignila sem obrvi. Draco je odkimal, jaz pa sem prikimala. Udaril se je z roko po čelu.
»Draca daj zraven mene. Izpusti me in tudi mojo ptico. Če ne, ne bom Jedec smrti. In oba veva, da brez mene ne boš premagal Potterja.«
»Naj bo. Jedci pridite sem!« je vzkliknil in Draca spustil, da je stopil na mojo desno. Tudi Quinni je izpustil.
»Kaj počenjaš?« je zašepetal Draco. Pomežiknila sem mu, on pa me je prestrašeno premeril. Pogledala sem Quinni in ji pokimala.
»Rešujem nas,« sem rekla in zamahnila s palico. Plameni so se združili v ognjeno kroglo in šli od Jedca do Jedca.
»Oprosti,« je šepnil in se izmaknil uroku, ki ga je nanj poslal Mrlakenstein. Enako sem storila jaz.
»Zakaj si me izdal?« sem vprašala. Nad Jedce smrti sva poslali še eno kroglo, ki se je zopet umaknila od Mrlakensteina.
»Zaradi družine. Grozil je, da bo škodoval mami, očetu in teti, če ga ne ubogam. Njih je brigalo.«
»Zakaj sploh delajo zanj? Očitno je nor.«
»Starša sta me tako vzgajala. Že od rojstva sem Jedec smrti. In zdaj želijo, da si to tudi ti.« Obnemela sem. Očitno se Draco le ni počutil tako dobro, kot je kazal navzven. Nenadoma mi je postalo slabo.
»Končajmo že s tem, da grem lahko bruhat,« sem zašepetala. »Oprostim ti,« sem rekla in ga pogledala. Videla sem, da se je spet počutil svobodno.
»Že ves čas mi je težko.« Ko je to izrekel, sem ga pogledala. Zakaj mi ni povedal? Nisem nas branile, le strmela sem v Draca.
»Koliko časa že veš za to?« sem vprašala in se zadnji hip umaknila uroku, ki ga je poslal Jedec smrti.
»Cel teden. Že cel teden sem se ti trudil dopovedovati. Potem pa je do mene prišel kakšen učenec in mi predal sporočilo. Nisem te hotel izgubiti. Tu imam vso stvar pod nadzorom.«
»Naredil si past?« Pokimal mi je. Nasmehnila sem se mu. In mu oprostila. Ampak to mu bom povedala kdaj drugič.
»Tu ste!« je vzkliknil profesor Colibri. Draca sem vprašujoče pogledala, on pa mi je pomignil, naj ga pogledam.
»Ni naju bilo na kosilo,« je rekel. Okrog Jedcev se je zbralo veliko profesorjev z Dumbledorjem na čelu. Naš ravnatelj je imel dolgo belo brado, bil je visok, imel pa je tudi bele lase.
»Umaknita se,« nama je rekel. Draco se je že začel umikati, jaz pa sem odkimala. Draco je izbuljil oči, Dumbledore pa tudi. »Dovolj sta naredila.« Odkimala sem in se splazila pred Mrlakensteina. Zamahnila sem s palico in udarila z nogo ob tal. Enako je storila tudi Quinni in Jedce smrti je obkolil ognjeni obroč. Nekaj jih je odneslo v zrak.
»Še se bomo videli,« je zasikal Mrlakenstein in skupaj s preostankom Jedcev smrti izginil. Dumbledore se je sklonil k nama.
»Sta v redu?« je vprašal Raws. Robaus Raws je najmanj priljubljen profesor na Bradavičarki, ampak moj najljubši. Bil je visok in imel je črne lase, ki so mu segali do ramen.
»Ja,« sem rekla in vlekla na ušesa, kaj govorijo drugi profesorji, Raws je zadržal smeh, Dumbledore pa se je zasmejal.
»Ona je ena izmed štirih elementarcev,« je rekel profesor Colibri. »Že od samega začetka se mi je zdelo.«
»Spolzgadov element je voda. Je možno, da se Izbiruh ni zmotil le pri Potterju, ampak tudi pri njej?« je rekel eden izmed profesorjev. Zastal mi je dih. Potter ne sodi v Gryffindor?
»Od kod Vama pa to?« je vprašal Raws in nas teleportiral na postajo pred Bradavičarko. Na postajo, iz katere pelje vlak.
»Od doma je,« sem rekla in upala, da ne bo jezen. Odkimal je, Dumbledore pa se je prešerno zasmejal.
»Sva v težavah?« je vprašal Draco. Spogledala sva se in se zarežala. Quinni sem dala še zadnji priboljšek in ji nakazala, da naj gre domov.
»Recimo, da bosta popoldne preživela z mano. Kar ga je še ostalo,« je rekel predstojnik našega doma.
»Raje bi videl, da ga Garkinsonova preživi z mano,« je rekel Dumbledore, Raws pa je odločno odkimal.
»Ni govora. Že tako je v šoku. Mislim, da bi bilo zanjo najbolje, da gre kar počivat,« je rekel moj najljubši profesor, jaz pa sem zgrožena obstala.
»Bom preživela popoldne s profesorjem Rawsom in Dracom,« sem rekla in požela salvo smeha.
»Zmenjeno,« sta v en glas rekla ravnatelj in predstojnik našega doma in mi pridržala vhodna vrata za v šolo.