»Ne vem,« je priznal, jaz pa sem se namuznila. V mislih sem si priklicala podobo ptiča, ki ga je ustvarila moja mami. Ptič ženskega spola je nastal na isti dan, kot sem se jaz rodila.
»Quinni,« sem zašepetala in si v misli prikazala podobo ptiča. Ptiča, ki je pripadal meni. Za katerega je vedela le moja družina.
»Kaj pa počenjaš?« me je vprašal, jaz pa sem ga mrko pogledala. Sonce je bilo še visoko na nebu, ko je bilo za trenutek še svetlejše.
»Počakaj,« sem rekla in pogledala ptico. Pokazala sem ji na mesto zraven mene, ona pa je prikimala.
»Kaj je to?« je vprašal in pomignil proti ptici. Za trenutek sem pozabila, da nisem sama, ptica pa očitno ni, saj se je rahlo vznemirila.
»Mirno,« sem ji rekla in jo pobožala po glavi. »To je Quinni, moja ptica,« sem dodala. »Če zanjo komu poveš, si oplel.«
»Na misel mi ne pride, da bi te izdal,« je rekel in si roke položil na desno stran prsnega koša. »Prisežem.«
»Srce je na levi,« sem rekla, on pa se je živčno prestopil. Premaknil je roko. Oba sva bila resna, le ptica je bila še vedno rahlo presenečena.
»Saj sem vedel,« je rekel in stal na mestu, jaz pa sem se povzpela na Quinni. Gledala sem ga in jo božala po vratu.
»Prideš gor?« sem ga vprašala. Kislo se je nasmehnil. Prijela sem ga za roko in ga povlekla gor. »Gremo preden kdo pride,« sem rekla in Quinni nakazala, naj vzleti.
Vstavili smo se na prečni ulici. Skrila sem se za neko stavbo in z Dracom za sabo skočila na tla. Dala sem ji priboljšek in ji nakazala, da naj gre. Quinni pa ni šla.
»Pojdi,« sem ji rekla, Quinni pa je ostala na mestu. Ozrla sem se proti smeri, kamor je gledala. Zagledala sem visokega moža z belimi lasmi in rdečimi očmi. Okrog njega so stali zamaskirani čarovniki. Ozrla sem se okoli sebe in videla, da Draca ni za mano. »Draco!« sem vzkliknila. Nikjer ga ni bilo. Od obupa mi je po licu spolzela solza.
»Končno nekdo, ki nekaj naredi prav,« je rekel glas, ki je prihajal iz telesa. Takoj sem vedela kdo je to. Najzlobnejši čarovnik vseh časov. Mrlakenstein.
»Kaj hočeš od mene?!« sem vzkliknila in se trudila zveneti ne preveč prestrašeno. Čarovniki so bili čedalje bližje.
»Veš, Potter je le eden, ki se ga hočem znebiti,« je rekel in pristopil še bližje. Osorno sem ga pogledala.
»Pa ja,« sem rekla, ne da bi umaknila pogled. »Zakaj pa se hočeš znebiti mene?« sem ga vprašala.
»Ja, ja,« je rekel in izpustil prediren krik. »Kdo je rekel kaj o tem, da se te hočem znebiti?« je še dodal.
»Ti,« sem rekla in s pogledom iskala Draca. Saj ni eden izmed tistih zamaskiranih čarovnikov okrog Mrlakensteina? Ali je?
»Pa res. Moja napaka,« je rekel in se mi še bolj približal. Umaknila sem se korak nazaj in se zaletela v steno neke stavbe.
»Kaj pa hočeš od mene?« sem ga vprašala in razmišljala, kateri urok bi mi prišel zdajle najbolj prav.
»Pridruži se nam. Poleg tega imaš večjo vlogo, kot si morda misliš,« je rekel in se mi približal. Srčni utrip mi je skokovito narasel. Razmišljala sem, kaj naj storim. V rokah sem trdno držala palico.
»Pridruži se nam, pridruži se nam,« so govorili Jedci smrti in se mi približevali. Zaprla sem oči in naredila prvi urok, ki mi je padel na pamet. Sploh ne vem katerega.
»Ne!« sem vzkliknila in zamahnila s palico. Z Quinni sva istočasno izstrelili plamena, ki sta se združila in odnesla enega samega Jedca smrti. Pogledala sem jo in ji dala priboljšek.
»Kateri urok je to?« je vprašal Mrlakenstein. Ponovno sem zaprla oči in zamahnila s palico. Tokrat se ni zgodilo nič.
»Te ne briga!« sem vzkliknila še odločneje in tokrat v zrak vrgla še dva Jedca smrti. Pogledala sem Quinni in ji pokimala.
»Vidiš, zato te potrebujem,« je rekel. Zarežala sem se. Pogledala sem Quinni in si zaželela, da bi bila varna. Da je to moja edina želja. Ponovno sem zamahnila z roko in v zrak vrgla še nekaj Jedcev smrti. Vedela sem, da je to zasluga obeh. Mene in Quinni. Zdaj me ni bilo ničesar več strah. Ni me bilo strah, da bi me odkrili.
»Jaz pa tega ne potrebujem!« sem odvrnila in v zrak vrgla še nekaj Jedcev smrti. Želela sem še enkrat zamahniti, vendar je bil Mrlakenstein tik ob meni. Zarežal se mi je in mi vzel palico.
»Kot bi kradel bombončke otrokom. Ampak mnogo bolje,« je rekel. Nenadoma sem sprevidela, da je Draco Jedec smrti. In da hoče, da sem ena izmed njih. Za odrešitev sem pogledala proti Quinni, ki je komaj reševala samo sebe. V glavi sem začutila ostro bolečino. Skoraj sem že obupala.
»Ne dotikaj se je!« je vzkliknil glas, ki ga še predobro poznam. Očitno me le ni izdal. Mrlakensteina je umaknil od mene in Quinni. V težave pa je spravil sebe.
»Draco, past je delovala. Zakaj jo braniš? Saj si vendar eden izmed nas. Ali nisi?« je vprašal Mrlakenstein.
»Naredil sem, kar si mi rekel. Branim jo, ker je moja prijateljica. V Spolzgadu je. Tako kot mi. Seveda, da sem z Vami. Ampak ne za tako ceno,« je rekel.
»Če bi bil človek, bi bil ganjen,« mu je odvrnil Mrlakenstein. Pogledala sem Quinni in izrabila čas, ki nama ga je pridobil Draco. Pokimala sem ji. Lorda je rahlo odneslo.
»Pusti naju na miru!« sem vzkliknila in skočila v zrak. Palico sem usmerila naravnost v Mrlakensteina, da se je razlezel po tleh. Ta se je zazrl v naju s takšnim pogledom, da me je skoraj kap.
»Pričakoval sem tak odziv,« je rekel in me pogledal. »Zato sem ukradel kroglo s tvojo prihodnostjo. In tole.« Pokazal je na moja starša, ki sta bila povečana različica mene. Oči je imel kratke temne lase. Mamini so segali do sredine hrbta. Očitno nista vedela, kje sta. Jaz pa sem. Vedela sem, da sem točno tam, kjer je želel, da sem.
»Pusti ju na miru!« sem vzkliknila. Po licih mi je spolzela solza. Hitro sem jo umaknila, Mrlakenstein pa tega ni opazil.
»Točno tam si, kjer sem želel, da si,« je rekel in zamahnil z roko. Okoli mene je bilo še več Jedcev smrti.
»Sem vedela!« sem vzkliknila. Poizkušala sem odrivati Jedce smrti, ampak ni šlo. Ozrla sem se naokoli in videla, da je Quinni v enakem položaju, Draca pa sploh nisem videla. »Prav!«
»Resno?« je vprašal, jaz pa sem prikimala. Očitno je izgubil še tistih par kolesc, ki jih je še imel, da bi jasno razmišljal.