Zdaj sem že malo poznala dnevni ritem razreda. Kdo kam sedi, kdo s kom govori, kdo vedno zamudi prve tri minute, kdo se smeji preglasno, kdo premehko.
Sama sebe sem opazovala, kakšen prostor počasi zavzemam med njimi. Ne velik, ne poseben… samo moj.
Urban mi je postal nekaj, kar si nisem upala poimenovati. Ne “najboljši prijatelj”, ne “simpatičen fant”. Bolj občutek — tak, ki te pomiri, ko vstopi v sobo.
Nikoli ni pretiraval, nikoli ni bil čuden.
Nekega odmora sem stala pri omarici in premetavala zvezke, ki so mi skoraj padli na tla.
“Spet preveč nosiš,” je rekel Urban in se z nasmehom naslonil na sosednjo omarico.
Ravno pravšnja šala, ravno prav tiho povedana.
“Ja no… saj veš,” sem rekla in se zarežala.
Prišla je tudi Eldina in nas malce zmedla, ker je začela govoriti o nalogi, ki jo moramo oddati. Urban je stopil malo na stran, jaz sem se ji umaknila, in na hitro sem ga pogledala.
Samo delček sekunde, ampak dovolj, da sem opazila, da gleda mene, ne zvezkov, ne Eldine.
Tisti pogled je bil… ne vem. Ne čuden. Ne romantičen. Samo tak, kot da vidi, da sem tam. Da sem oseba. Da sem vredna, da me kdo opazi.
In to je bilo nekaj novega.
Ko sem šla po hodniku, sem si mislila:
“A to je to? Tako izgleda, ko ti nekdo pač… paše?”
Ne kot filmi, ne kot pravljice, ampak nekaj resničnega. Nekaj malega.
Tisti dan je bil prvi ko sem šla domov in mi ni bilo težko.
Prvi dan, ko preteklost ni bila najglasnejši del mene.
Prvi dan, ko sem začutila, da mogoče… mogoče sploh nisem takšna izguba, kot so mi govorili nekateri prej.
In vse to zaradi majhnih trenutkov.
Majhnih vprašanj.
Majhnih smehljajev.
In Urban…
… je bil del tega, čeprav mu nisem še povedala.
Mogoče še ne znam.
Mogoče še ni pravi čas.
Ampak eno sem vedela:
Upanje je spet našlo pot do mene.
Sama sebe sem opazovala, kakšen prostor počasi zavzemam med njimi. Ne velik, ne poseben… samo moj.
Urban mi je postal nekaj, kar si nisem upala poimenovati. Ne “najboljši prijatelj”, ne “simpatičen fant”. Bolj občutek — tak, ki te pomiri, ko vstopi v sobo.
Nikoli ni pretiraval, nikoli ni bil čuden.
Nekega odmora sem stala pri omarici in premetavala zvezke, ki so mi skoraj padli na tla.
“Spet preveč nosiš,” je rekel Urban in se z nasmehom naslonil na sosednjo omarico.
Ravno pravšnja šala, ravno prav tiho povedana.
“Ja no… saj veš,” sem rekla in se zarežala.
Prišla je tudi Eldina in nas malce zmedla, ker je začela govoriti o nalogi, ki jo moramo oddati. Urban je stopil malo na stran, jaz sem se ji umaknila, in na hitro sem ga pogledala.
Samo delček sekunde, ampak dovolj, da sem opazila, da gleda mene, ne zvezkov, ne Eldine.
Tisti pogled je bil… ne vem. Ne čuden. Ne romantičen. Samo tak, kot da vidi, da sem tam. Da sem oseba. Da sem vredna, da me kdo opazi.
In to je bilo nekaj novega.
Ko sem šla po hodniku, sem si mislila:
“A to je to? Tako izgleda, ko ti nekdo pač… paše?”
Ne kot filmi, ne kot pravljice, ampak nekaj resničnega. Nekaj malega.
Tisti dan je bil prvi ko sem šla domov in mi ni bilo težko.
Prvi dan, ko preteklost ni bila najglasnejši del mene.
Prvi dan, ko sem začutila, da mogoče… mogoče sploh nisem takšna izguba, kot so mi govorili nekateri prej.
In vse to zaradi majhnih trenutkov.
Majhnih vprašanj.
Majhnih smehljajev.
In Urban…
… je bil del tega, čeprav mu nisem še povedala.
Mogoče še ne znam.
Mogoče še ni pravi čas.
Ampak eno sem vedela:
Upanje je spet našlo pot do mene.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
nice:sparkles::sparkles::sparkles::sparkles::sparkles::sparkles:
0
Moj odgovor:
Svetovalnica
Ljubezen
Ojjj,
torej kot že vsete sem zaljubljena. Moje prijateljice so mu ful tečnarle in vse pa je povedal mami kaj se dogaja moja razredničarka pa moji zdej me je strah da mu je vsega preveč in da nikoli ne bova enaka čustveno. Vsaki dan sva si pisala in vse pa mojo bff sem natulila pred njim ker se je drla moje ime pa mu tečnarla. Ta teden je bil čuden. Skos me gleda se me dotika po roki npr škarje mi je nežno vzel iz rok in jih gledal. Ogromno se spogledujema. Moj sošolec je pred njim reku da je pač moj crush v mene in on je sam gledal nič reku. Če dobi v roke moj kuli ga razstavi in gleda ko se mučim da ga popravim in se muza. Nevem več kaj naj resnično ga ljubim in ve. Naj samo get overam................. Preveč je zame hočem lahko in sladko ljubezen brez pretiravnj.
PROSIM POMAGAJTE
torej kot že vsete sem zaljubljena. Moje prijateljice so mu ful tečnarle in vse pa je povedal mami kaj se dogaja moja razredničarka pa moji zdej me je strah da mu je vsega preveč in da nikoli ne bova enaka čustveno. Vsaki dan sva si pisala in vse pa mojo bff sem natulila pred njim ker se je drla moje ime pa mu tečnarla. Ta teden je bil čuden. Skos me gleda se me dotika po roki npr škarje mi je nežno vzel iz rok in jih gledal. Ogromno se spogledujema. Moj sošolec je pred njim reku da je pač moj crush v mene in on je sam gledal nič reku. Če dobi v roke moj kuli ga razstavi in gleda ko se mučim da ga popravim in se muza. Nevem več kaj naj resnično ga ljubim in ve. Naj samo get overam................. Preveč je zame hočem lahko in sladko ljubezen brez pretiravnj.
PROSIM POMAGAJTE
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(46)
Vesela šola me ne zanima.
(68)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(122)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(40)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Kire kul ideje. Drgač če si naročen na Pil ...
meni je tudi super!:smiley_cat:
hvala pikc, ah, lovju!!!!
:kissing_heart::hugging::kissing_heart:
(in ...






Pisalnica