(pripoveduje: Alfred)

A nato sem zaslišal čuden hrup, ki je prihajal iz kopalnice. Počasi sem hodil proti kopalnici, še vedno pripravljen na boj. Ko sem vstopil, nisem verjel svojim očem. Sam pri sebi sem si rekel "To ne more biti res!" Od strahu sem omedlel. Čez nekaj časa sem se zbudil na policijski postaji. To se mi je zdelo čudno, kajti videl sem reševalce, ki so nosili ranjenca v reševalni kombi. Okrog mene so stali policisti, ki so svoje pištole usmerjali vame. Nato pa je eden ized njih spregovoril: "V zapor greste, zaradi napada na svojega očeta, ki ste ga povzročili vi!" . Sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Policisti so me zvlekli v ječo. Tedaj sem se vsega spomnil in začel kričati: "Nisem bil jaz!". Vendar ni pomagalo, saj te besede policisti slišijo vsak dan. A dobro sem vedel, da to nisem bil jaz in da so me po krivem obtožili. Takoj ko so zaklenili vrata zapora, sem kričal enake besede kot prej. Že ves utrujen sem se razgledal po celici...

Se nadaljuje...

Le kaj je Alfred videl v kopalnici, a nam ni povedal, ugotovimo naslednjič...
Upam, da vam je všeč:kissing_heart: