Tokrat bo daljša zgodba.

Starša sta razočarano odkorakala ven. Tam sta eno uro premišljevala, da bi se domislila nove ideje. Nista si je mogla spomniti. Kmalu pa sta potem srečala prijatelja.
"Jaz si lahko izmislim potegavščino za vaju," je rekel, ko je slišal, kaj se jima je zgodilo.
"Pod enim pogojem, da lahko to ušpičim tudi jaz." To je rekel potiho, zato ga nista slišala. Strinjala pa sta se, da si jo on izmisli. Prijatelj je začel govoriti, da starša odpeljeta otroka ven. On pa se bo preoblekel v strašljivi kostum ter hišo okrasil, kot bi bil v hiši strahov.
Ko je to uredil sta starša dala otrokoma ključ, da bi odšla domov. Sandra ter Mitija sta povedala, da morata po opravkih.
Ko sta Luka in Zoja sama odprla vrata sta videla strašno okrašeno hišo. Pretvarjala sta se, da ju je strah. Starša sta na skrivaj prisluškovala.
Mislila sta si, da je to dovolj ustrahovanja, zato sta pozvonila. Tisti, ki so že bili v hiši, so jima odprli vrata. Starša sta hotela zaklicati: "Prvi april!" ampak so ju prej prehiteli ostali: "Prvi april!" so ju presenetili. Starša sta vprašala zakaj.
"Vajin prijatelj nama je povedal za potegavščino, zato naju ni bilo strah," sta povedala otroka.
"To pa zato, ker sem vama potiho rekel, da vama pomagam samo, če lahko tudi jaz nekaj ušpičim" je še dodal prijatelj.
Mislila sta si, da bi ga morala bolje poslušati. Nista imela več priložnosti za potegavščino, ker je bil že večer prvega aprila.

Konec. :)
Oprostite ne bom več objavljal zgodb, morda pa bom čez dolgo časa.