Pisalnica
NIKA VIDMAR
"Nika? Nika, zbudi se, odhajamo." odprem oči. Nad mano stoji Urban. "Kam pa gremo?" zamomljam in vstanem iz postelje. "Ne vem, v nek bolj varen štab," skomigne. "Sredi gozda je!" vzklikne Eva. Videti je zadovoljna. "Koliko časa naj bi bili tam?" vprašam. "Ne vem, toliko, da se vojna konča..." reče Vid. "Vojna?" vpraša Sara. "Med demoni in angelim" razloži Ana. Notri pride ista gospa, ki nas je privedla sem. "Živijo, ime mi je Stella," se predstavi. "Popeljala vas bom v gozdni štab." Prikimam, kaj pa naj. Tako gremo ven iz sobe po stopnicah dol, kjer čaka še ena skupina najstnikov, a so veliko mlajši od nas, najbrž stari šele kakih 11, 12 let...
KAJA BOŽIČ
"Bomo šli ali ne?" vpraša Jan, moj sošolec. "Takoj," se nasmehne Stella, "Le še po eno skupino skočim." "Torej bomo šli s še eno skupino?" se namrščim. Stella prikima in se odpravi gor po stopnicah. "Mislite, da so tudi otroci?" vpraša Lili. "Najbrž," skomigne Robi. "Mi nismo otroci, Lili," reče Jan. "Itak da ne, Jan," se zarežim. "Koliko časa si mislijo vzeti?" zarenči Žiga.
Ustavimo se tu.
Kot vidite, sem demonka. To so moji prijatelji in prijateljice: Jan, Žiga, Lili, Gal in Hope, ki je prišla iz Anglije. Prišla je že v prvem razredu, zdaj smo v sedmem. Vsi smo demoni. Zato smo tu tudi skupaj. Začelo se je, ko je v našo šolo udarila strela. Takrat jih je ogromno umrlo, a mi smo preživeli. Takrat se je namreč šola začela rušiti. Ogromno demonov je umrlo, med njimi tudi takšnih, ki imajoo zdravilno moč. Jaz sem ena izmed njih, nas je pa zelo malo. No, nazaj k zgodbi.
Stelli po stopnicah sledijo najstniki, a veliko starejši od nas. Mislim, da so prvi letnik srednje šole. "A zdaj gremo?" vprašam. Stella prikima. Odpravimo se čez vrata. "Se ne boste spoznali?" vpraša Stella. Ne, oni me ne zanimajo. "Koliko časa bomo hodili?" vpraša Hope. "2 dni," odgovori Stella. "Saj ni nevarno, ne?" vpraša Lili. "Te je strah?" se oglasi eden od tistih starejših. "Brigaj se zase," bevsknem nanj. "Kaj si rekla?" me vpraša en drug. "Rekla je, da zaprita gofljo!" zavpije Jan, ki je že od takrat, ko se je šola uničila, zelo napet. "Otroci, ne prepirajte se," reče Stella. Vsi utihnemo. Začnemo hoditi po gozdu. Nato pa se mi nekaj posveti. Ustavim se. "Čakajte malo," rečem in pogledam v tipa, na katerega je Jan prej zavpil," ti nisi demon." "Prvo kot prvo, ime mi je Vid," reče, "in kot drugo, jaz sem feniks." "Kaj potem delaš tukaj?!" zavpije Žiga. "Pomagam svojim prijateljem," ga zabije nazaj. "In kaj, če ste vsi izdajalci?!" zakriči Hope. "Nismo izdajaci!" zavpije nazaj neka punca. "Nika, umiri se," reče Vid. "Otroci, dovolj!" povzdigne glas Stella. Tako gemo naprej. Počasi se začne večeriti. Pridemo do majhne jase, kjer je ognjišče, (seveda ugasnjeno) okoli njega pa so gladka debla, najbrž mišljena kot klopce. "Tu bomo prenočili," reče Stella. Skomignem. "Kaj, a ni tako, kot doma?" se zareži Nika. "Najbrž je tako pri tebi, ko pa nimate za kruh," vskoči Hope. Nika jo pogleda, kot da bi padla z lune. Usedemo se na klopce in Žiga prižge ogenj. "Otroci, zakaj se ne spoznate?" vpraša Stella. Tako se pač moramo predstaviti: pri njih so Sara, Nika, Peter, Urban, Vid, Ana in Eva. Nato pa nekaj opazim za Nikinim hrbtom. "Nika, pazi!" zakričim. Njo pa nekaj zgrabi za rame in jo potegne v temo...
**************************************************************************************************************
Nov del, upam, da vam bo všeč! Ostanite zdravi in se lepo imejte!
Kattie
"Nika? Nika, zbudi se, odhajamo." odprem oči. Nad mano stoji Urban. "Kam pa gremo?" zamomljam in vstanem iz postelje. "Ne vem, v nek bolj varen štab," skomigne. "Sredi gozda je!" vzklikne Eva. Videti je zadovoljna. "Koliko časa naj bi bili tam?" vprašam. "Ne vem, toliko, da se vojna konča..." reče Vid. "Vojna?" vpraša Sara. "Med demoni in angelim" razloži Ana. Notri pride ista gospa, ki nas je privedla sem. "Živijo, ime mi je Stella," se predstavi. "Popeljala vas bom v gozdni štab." Prikimam, kaj pa naj. Tako gremo ven iz sobe po stopnicah dol, kjer čaka še ena skupina najstnikov, a so veliko mlajši od nas, najbrž stari šele kakih 11, 12 let...
KAJA BOŽIČ
"Bomo šli ali ne?" vpraša Jan, moj sošolec. "Takoj," se nasmehne Stella, "Le še po eno skupino skočim." "Torej bomo šli s še eno skupino?" se namrščim. Stella prikima in se odpravi gor po stopnicah. "Mislite, da so tudi otroci?" vpraša Lili. "Najbrž," skomigne Robi. "Mi nismo otroci, Lili," reče Jan. "Itak da ne, Jan," se zarežim. "Koliko časa si mislijo vzeti?" zarenči Žiga.
Ustavimo se tu.
Kot vidite, sem demonka. To so moji prijatelji in prijateljice: Jan, Žiga, Lili, Gal in Hope, ki je prišla iz Anglije. Prišla je že v prvem razredu, zdaj smo v sedmem. Vsi smo demoni. Zato smo tu tudi skupaj. Začelo se je, ko je v našo šolo udarila strela. Takrat jih je ogromno umrlo, a mi smo preživeli. Takrat se je namreč šola začela rušiti. Ogromno demonov je umrlo, med njimi tudi takšnih, ki imajoo zdravilno moč. Jaz sem ena izmed njih, nas je pa zelo malo. No, nazaj k zgodbi.
Stelli po stopnicah sledijo najstniki, a veliko starejši od nas. Mislim, da so prvi letnik srednje šole. "A zdaj gremo?" vprašam. Stella prikima. Odpravimo se čez vrata. "Se ne boste spoznali?" vpraša Stella. Ne, oni me ne zanimajo. "Koliko časa bomo hodili?" vpraša Hope. "2 dni," odgovori Stella. "Saj ni nevarno, ne?" vpraša Lili. "Te je strah?" se oglasi eden od tistih starejših. "Brigaj se zase," bevsknem nanj. "Kaj si rekla?" me vpraša en drug. "Rekla je, da zaprita gofljo!" zavpije Jan, ki je že od takrat, ko se je šola uničila, zelo napet. "Otroci, ne prepirajte se," reče Stella. Vsi utihnemo. Začnemo hoditi po gozdu. Nato pa se mi nekaj posveti. Ustavim se. "Čakajte malo," rečem in pogledam v tipa, na katerega je Jan prej zavpil," ti nisi demon." "Prvo kot prvo, ime mi je Vid," reče, "in kot drugo, jaz sem feniks." "Kaj potem delaš tukaj?!" zavpije Žiga. "Pomagam svojim prijateljem," ga zabije nazaj. "In kaj, če ste vsi izdajalci?!" zakriči Hope. "Nismo izdajaci!" zavpije nazaj neka punca. "Nika, umiri se," reče Vid. "Otroci, dovolj!" povzdigne glas Stella. Tako gemo naprej. Počasi se začne večeriti. Pridemo do majhne jase, kjer je ognjišče, (seveda ugasnjeno) okoli njega pa so gladka debla, najbrž mišljena kot klopce. "Tu bomo prenočili," reče Stella. Skomignem. "Kaj, a ni tako, kot doma?" se zareži Nika. "Najbrž je tako pri tebi, ko pa nimate za kruh," vskoči Hope. Nika jo pogleda, kot da bi padla z lune. Usedemo se na klopce in Žiga prižge ogenj. "Otroci, zakaj se ne spoznate?" vpraša Stella. Tako se pač moramo predstaviti: pri njih so Sara, Nika, Peter, Urban, Vid, Ana in Eva. Nato pa nekaj opazim za Nikinim hrbtom. "Nika, pazi!" zakričim. Njo pa nekaj zgrabi za rame in jo potegne v temo...
**************************************************************************************************************
Nov del, upam, da vam bo všeč! Ostanite zdravi in se lepo imejte!
Kattie
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
