NIKA VIDMAR
"Nika? Nika, zbudi se, odhajamo." odprem oči. Nad mano stoji Urban. "Kam pa gremo?" zamomljam in vstanem iz postelje. "Ne vem, v nek bolj varen štab," skomigne. "Sredi gozda je!" vzklikne Eva. Videti je zadovoljna. "Koliko časa naj bi bili tam?" vprašam. "Ne vem, toliko, da se vojna konča..." reče Vid. "Vojna?" vpraša Sara. "Med demoni in angelim" razloži Ana. Notri pride ista gospa, ki nas je privedla sem. "Živijo, ime mi je Stella," se predstavi. "Popeljala vas bom v gozdni štab." Prikimam, kaj pa naj. Tako gremo ven iz sobe po stopnicah dol, kjer čaka še ena skupina najstnikov, a so veliko mlajši od nas, najbrž stari šele kakih 11, 12 let...
KAJA BOŽIČ
"Bomo šli ali ne?" vpraša Jan, moj sošolec. "Takoj," se nasmehne Stella, "Le še po eno skupino skočim." "Torej bomo šli s še eno skupino?" se namrščim. Stella prikima in se odpravi gor po stopnicah. "Mislite, da so tudi otroci?" vpraša Lili. "Najbrž," skomigne Robi. "Mi nismo otroci, Lili," reče Jan. "Itak da ne, Jan," se zarežim. "Koliko časa si mislijo vzeti?" zarenči Žiga.
Ustavimo se tu.
Kot vidite, sem demonka. To so moji prijatelji in prijateljice: Jan, Žiga, Lili, Gal in Hope, ki je prišla iz Anglije. Prišla je že v prvem razredu, zdaj smo v sedmem. Vsi smo demoni. Zato smo tu tudi skupaj. Začelo se je, ko je v našo šolo udarila strela. Takrat jih je ogromno umrlo, a mi smo preživeli. Takrat se je namreč šola začela rušiti. Ogromno demonov je umrlo, med njimi tudi takšnih, ki imajoo zdravilno moč. Jaz sem ena izmed njih, nas je pa zelo malo. No, nazaj k zgodbi.
Stelli po stopnicah sledijo najstniki, a veliko starejši od nas. Mislim, da so prvi letnik srednje šole. "A zdaj gremo?" vprašam. Stella prikima. Odpravimo se čez vrata. "Se ne boste spoznali?" vpraša Stella. Ne, oni me ne zanimajo. "Koliko časa bomo hodili?" vpraša Hope. "2 dni," odgovori Stella. "Saj ni nevarno, ne?" vpraša Lili. "Te je strah?" se oglasi eden od tistih starejših. "Brigaj se zase," bevsknem nanj. "Kaj si rekla?" me vpraša en drug. "Rekla je, da zaprita gofljo!" zavpije Jan, ki je že od takrat, ko se je šola uničila, zelo napet. "Otroci, ne prepirajte se," reče Stella. Vsi utihnemo. Začnemo hoditi po gozdu. Nato pa se mi nekaj posveti. Ustavim se. "Čakajte malo," rečem in pogledam v tipa, na katerega je Jan prej zavpil," ti nisi demon." "Prvo kot prvo, ime mi je Vid," reče, "in kot drugo, jaz sem feniks." "Kaj potem delaš tukaj?!" zavpije Žiga. "Pomagam svojim prijateljem," ga zabije nazaj. "In kaj, če ste vsi izdajalci?!" zakriči Hope. "Nismo izdajaci!" zavpije nazaj neka punca. "Nika, umiri se," reče Vid. "Otroci, dovolj!" povzdigne glas Stella. Tako gemo naprej. Počasi se začne večeriti. Pridemo do majhne jase, kjer je ognjišče, (seveda ugasnjeno) okoli njega pa so gladka debla, najbrž mišljena kot klopce. "Tu bomo prenočili," reče Stella. Skomignem. "Kaj, a ni tako, kot doma?" se zareži Nika. "Najbrž je tako pri tebi, ko pa nimate za kruh," vskoči Hope. Nika jo pogleda, kot da bi padla z lune. Usedemo se na klopce in Žiga prižge ogenj. "Otroci, zakaj se ne spoznate?" vpraša Stella. Tako se pač moramo predstaviti: pri njih so Sara, Nika, Peter, Urban, Vid, Ana in Eva. Nato pa nekaj opazim za Nikinim hrbtom. "Nika, pazi!" zakričim. Njo pa nekaj zgrabi za rame in jo potegne v temo...
**************************************************************************************************************
Nov del, upam, da vam bo všeč! Ostanite zdravi in se lepo imejte!
Kattie