NIKA VIDMAR
Skomignem. Res ne vem, kam naj gremo. Nazaj ne moremo. "Kaj če se skrijemo tam, pri tisti osnovi, na katero smo hodili?" predlaga Peter. "Ja, direktno v center," zmaje z glavo Sara. Kaj naj, kaj naj? Nenadoma Ani zazvoni telefon. "Halo?" reče. Malo posluša, potem pa se ji oči na široko razširijo. Videti je šokirana. Nato odloži in čez minuto bruhne v jok. "Ana?" jo vprašam in jo objamem. "Kaj je narobe?" "Očija sso ubili," zahlipa. "Nekdo ga je našel na tleh na ulici, poklical bolnišnico in tja so ga odpeljali. Tam je umrl..." nato ne spravi iz ust nič več. "Je bil demon?" vpraša Vid. Ana pokima. Vsi smo zgroženi. Torej, nekdo je ubil njenega očeta, ker je bil demon? "Idioti!" zašepeta Eva. Jaz a Ano žalostno gledam in ji nato rečem: "Ana, vse bo v redu, zdaj je v lepšem kraju..." To je res. Zdaj je pod zemljo in tam je raj za demone. Tam sem bila večkrat, ker sem šla obiskat svojega brata, ki je že pred rojstvom umrl. Najbrž veste, kaj mislim. Problem je le v tem, da če hočeš videti koga od svojih tam, moraš vedeti, zakaj je umrl. Če gre za umor, pa moraš vedeti še, kdo ga je ubil. Ni smiselno, ampak tako deluje naš sistem. Baje je to zato, da so tam varni. Res je, vsak lahko udre tja. "Pojdimo," reče Urban. Tako hodimo, nimamo pojma, kam, ampak hodimo. Nat pa se pred nami pokaže demonka prijazega videza, v bistvu mlada gospa. "Otroci, kaj počnete tu?" nas ogovori. "Skrivamo se pred angeli," zašepeta Eva. V demonščini, itak. "Pridite z mano, v bazo gremo," reče ona. Tako ji sledimo čez portal. Znajdemo se v neki hiši, ki je zelo stara. V tej sobi je nekaj postelj, ravno toliko, kot je nas. "Počakajte tu, prav?" se nam nasmehne gospa. Pokimamo. Tako se usedemo na postelje. Ana se super drži, res je dobro, da je tako močna. "Kaj smo jim naredili?" zašepeta. "Nič, zabije Vid. "Ljudem se včasih skisa," prijazno reče Sara. Jaz pa sem utrujena, in to zelo. "Pojdimo spat," reče Eva, kot da bi vedela, kaj razmišljam. "Zakaj se nam to dogaj?" zašepetam.
KATTIE DONN
Erricova roka se je za silo zacelila. Ti demoni! Kdo mislijo, da so? Da takole poškoduje mojega brata... Kaj sploh delajo tu? Ne bi morali biti pod zemljo? Medtem, ko tako zamišljeno hodim po naši sobi, notri pride Sky. "Hej, sem slišal, kaj se je zgodilo. Je Erric ok?" vpraša. "Ja, v redu je," rečem. "Pa kaj je s temi demoni!" vzklikne Lucky. "Samo teror zganjajo!" Pokimam. Prvič, odkar vem zanje, v to verjamem. In vem da se ne motim. "Kaj, če je Blackman tudi demon?" reče Sky. Med nami zavlada čudna tišina.
***********************************************************************************************************************
Plis komentirajte in dajte like, če vam je zgodba všeč! Lepo se imejte!
Skomignem. Res ne vem, kam naj gremo. Nazaj ne moremo. "Kaj če se skrijemo tam, pri tisti osnovi, na katero smo hodili?" predlaga Peter. "Ja, direktno v center," zmaje z glavo Sara. Kaj naj, kaj naj? Nenadoma Ani zazvoni telefon. "Halo?" reče. Malo posluša, potem pa se ji oči na široko razširijo. Videti je šokirana. Nato odloži in čez minuto bruhne v jok. "Ana?" jo vprašam in jo objamem. "Kaj je narobe?" "Očija sso ubili," zahlipa. "Nekdo ga je našel na tleh na ulici, poklical bolnišnico in tja so ga odpeljali. Tam je umrl..." nato ne spravi iz ust nič več. "Je bil demon?" vpraša Vid. Ana pokima. Vsi smo zgroženi. Torej, nekdo je ubil njenega očeta, ker je bil demon? "Idioti!" zašepeta Eva. Jaz a Ano žalostno gledam in ji nato rečem: "Ana, vse bo v redu, zdaj je v lepšem kraju..." To je res. Zdaj je pod zemljo in tam je raj za demone. Tam sem bila večkrat, ker sem šla obiskat svojega brata, ki je že pred rojstvom umrl. Najbrž veste, kaj mislim. Problem je le v tem, da če hočeš videti koga od svojih tam, moraš vedeti, zakaj je umrl. Če gre za umor, pa moraš vedeti še, kdo ga je ubil. Ni smiselno, ampak tako deluje naš sistem. Baje je to zato, da so tam varni. Res je, vsak lahko udre tja. "Pojdimo," reče Urban. Tako hodimo, nimamo pojma, kam, ampak hodimo. Nat pa se pred nami pokaže demonka prijazega videza, v bistvu mlada gospa. "Otroci, kaj počnete tu?" nas ogovori. "Skrivamo se pred angeli," zašepeta Eva. V demonščini, itak. "Pridite z mano, v bazo gremo," reče ona. Tako ji sledimo čez portal. Znajdemo se v neki hiši, ki je zelo stara. V tej sobi je nekaj postelj, ravno toliko, kot je nas. "Počakajte tu, prav?" se nam nasmehne gospa. Pokimamo. Tako se usedemo na postelje. Ana se super drži, res je dobro, da je tako močna. "Kaj smo jim naredili?" zašepeta. "Nič, zabije Vid. "Ljudem se včasih skisa," prijazno reče Sara. Jaz pa sem utrujena, in to zelo. "Pojdimo spat," reče Eva, kot da bi vedela, kaj razmišljam. "Zakaj se nam to dogaj?" zašepetam.
KATTIE DONN
Erricova roka se je za silo zacelila. Ti demoni! Kdo mislijo, da so? Da takole poškoduje mojega brata... Kaj sploh delajo tu? Ne bi morali biti pod zemljo? Medtem, ko tako zamišljeno hodim po naši sobi, notri pride Sky. "Hej, sem slišal, kaj se je zgodilo. Je Erric ok?" vpraša. "Ja, v redu je," rečem. "Pa kaj je s temi demoni!" vzklikne Lucky. "Samo teror zganjajo!" Pokimam. Prvič, odkar vem zanje, v to verjamem. In vem da se ne motim. "Kaj, če je Blackman tudi demon?" reče Sky. Med nami zavlada čudna tišina.
***********************************************************************************************************************
Plis komentirajte in dajte like, če vam je zgodba všeč! Lepo se imejte!
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica