KAJA ADAMS
Ta trenutek se mi življenje ustavi. Vidim samo njega, kako pada. Pada počasi, kot bi nekdo predvajal počasni posnetek. Slišim Hope, kako zakriči njegovo ime. Žigovo telo pribije ob tla in se ne zgane več. Stemni se mi pred očmi. "Kaja, mu ne moreš pomagati?" vpraša Eva. Počasi stopim do njega. Izgubim občutek za čas in prostor. Primem ga za roko in se zberem, nato pa me strese kot elektrika. To se mi še ni zgodilo. Začenja tako noro peči, da zakričim in odmaknem roko. Nato me začne peči še v glavi, in na koncu me zagrne tema.
NASLEDNJI DAN
Zbdim se v postelji. Malo pogledam naokoli in vidim, da ležim v ambulanti. "Hvala Bogu, v redu si," reče Gal, ki sedi ob postelji. Zraven so še Hope, Lili in Gal. "Kje je Žiga?" vprašam. "Jan je pri njemu..." zašepeta Lili. "In, kako je z njim?" vprašam. Jan pride v noter v sobo. "Kako je Žiga?" ponovim vprašanje. Jan odkima, in vsi vemo, kaj pomeni: Ni mu uspelo. "Ubila ga bom!" zatuli Hope in vstane. "Hope, umiri se, prosim," šepne Lili. Ampak Hope si da duška in zakriči: "Ne, ne bom se! Tisti cepec je ubil Žigata in jaz bom njega!!" "Hope, dovolj," povzdigne glas Jan. Jaz pa sem tako sovražno razpoložena, tako sem jeza, da sploh ne razmišljam več s trezno glavo in rečem: "Za vse bi bilo bolje, če bi ostali tam, od koder so prišli."
NIKA VIDMAR
Hudo mi je za njih. Žiga je umrl, kar smo mi sicer pričakovali. A vsi smo upali na čudež, ki se na žalost ni zgodil. Ne morem pa doumeti, kakšen urok je tisti Erric uporabil. Mislim na to, da mu niti Kaja ni mogla pomagati. "Kakšen idiot," zašepeta Eva. "A se maščujemo?" vpraša Vid. "Prav," skomignem. "Ajde, gremo ven iz te preklete čarobne zone," reče Urban. "Najprej jih moramo najti," reče Ana, "kar pa ne bo enostavno." "Koga briga," zamahne z roko Eva. "Torej gremo ali ne?" vpraša Sara. "Itak, da gremo," reče Peter. "Ti greš z nami?" pobulji Vid. "Itak, saj smo frendi, ne?" reče on. "Torej, kaj čakamo," reče Urban, "gremo!" Stečemo po gozdu, skoraj smo že tam, da prečkamo živalsko cono, ko nas zaustavi Stella. "Kam pa vi greste?" vpraša ostro. In jaz zinem: "Se te čisto nič ne tiče." Zdrvimo naprej in pridemo v živalsko cono (to pomeni, da se spremenimo v živali (jaz se v levinjo)). "Torej, gremo?" reče črni panter oziroma Peter. Vid, zdaj sicer feniks, prikima. Stečemo naprej in pridemo ven iz živalske cone. "Dajmo, še malo, pa smo ven," nas spodbudi Urban. "Ampak, ni tam za nas nevarno?" vpraša Ana. "Če bodo mislili, da smo človeki ali angeli, potm ne," odgovori Eva. "Ampak nimajo oni tudi demonov na njihovi strani?"
?**********************************************************************************************
Več v naslednjem delu.
Ta trenutek se mi življenje ustavi. Vidim samo njega, kako pada. Pada počasi, kot bi nekdo predvajal počasni posnetek. Slišim Hope, kako zakriči njegovo ime. Žigovo telo pribije ob tla in se ne zgane več. Stemni se mi pred očmi. "Kaja, mu ne moreš pomagati?" vpraša Eva. Počasi stopim do njega. Izgubim občutek za čas in prostor. Primem ga za roko in se zberem, nato pa me strese kot elektrika. To se mi še ni zgodilo. Začenja tako noro peči, da zakričim in odmaknem roko. Nato me začne peči še v glavi, in na koncu me zagrne tema.
NASLEDNJI DAN
Zbdim se v postelji. Malo pogledam naokoli in vidim, da ležim v ambulanti. "Hvala Bogu, v redu si," reče Gal, ki sedi ob postelji. Zraven so še Hope, Lili in Gal. "Kje je Žiga?" vprašam. "Jan je pri njemu..." zašepeta Lili. "In, kako je z njim?" vprašam. Jan pride v noter v sobo. "Kako je Žiga?" ponovim vprašanje. Jan odkima, in vsi vemo, kaj pomeni: Ni mu uspelo. "Ubila ga bom!" zatuli Hope in vstane. "Hope, umiri se, prosim," šepne Lili. Ampak Hope si da duška in zakriči: "Ne, ne bom se! Tisti cepec je ubil Žigata in jaz bom njega!!" "Hope, dovolj," povzdigne glas Jan. Jaz pa sem tako sovražno razpoložena, tako sem jeza, da sploh ne razmišljam več s trezno glavo in rečem: "Za vse bi bilo bolje, če bi ostali tam, od koder so prišli."
NIKA VIDMAR
Hudo mi je za njih. Žiga je umrl, kar smo mi sicer pričakovali. A vsi smo upali na čudež, ki se na žalost ni zgodil. Ne morem pa doumeti, kakšen urok je tisti Erric uporabil. Mislim na to, da mu niti Kaja ni mogla pomagati. "Kakšen idiot," zašepeta Eva. "A se maščujemo?" vpraša Vid. "Prav," skomignem. "Ajde, gremo ven iz te preklete čarobne zone," reče Urban. "Najprej jih moramo najti," reče Ana, "kar pa ne bo enostavno." "Koga briga," zamahne z roko Eva. "Torej gremo ali ne?" vpraša Sara. "Itak, da gremo," reče Peter. "Ti greš z nami?" pobulji Vid. "Itak, saj smo frendi, ne?" reče on. "Torej, kaj čakamo," reče Urban, "gremo!" Stečemo po gozdu, skoraj smo že tam, da prečkamo živalsko cono, ko nas zaustavi Stella. "Kam pa vi greste?" vpraša ostro. In jaz zinem: "Se te čisto nič ne tiče." Zdrvimo naprej in pridemo v živalsko cono (to pomeni, da se spremenimo v živali (jaz se v levinjo)). "Torej, gremo?" reče črni panter oziroma Peter. Vid, zdaj sicer feniks, prikima. Stečemo naprej in pridemo ven iz živalske cone. "Dajmo, še malo, pa smo ven," nas spodbudi Urban. "Ampak, ni tam za nas nevarno?" vpraša Ana. "Če bodo mislili, da smo človeki ali angeli, potm ne," odgovori Eva. "Ampak nimajo oni tudi demonov na njihovi strani?"
?**********************************************************************************************
Več v naslednjem delu.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hej ta zgodba je super. Sicer sem jo šele zdaj začela brat ampak Nujno morš napisat naslednji del!!!:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica