Pisalnica
NIKA VIDMAR
"Pa kaj, če imajo par demonov na svoji strani, mi smo močnejši," rečem nazaj. Takle je naš načrt:
Pridemo ven iz čarobne cone, najdemo tisti bando, in se maščujemo. Kako pa, tega še ne vemo. "Pripravljeni, da stopimo ven?" vpraša Peter. "Počakajte!" zaslišimo za sabo. Pogledam nazaj in pobuljim. Z nami so prišli Kaja, Gal, Lili, Jan in Hope. "Kaj pa vi tukaj?!" vpraša Vid. "Žiga je bil naš prijatelj," reče Kaja, "in zato vam bomo pomagali." "Niste nam prepovedali, da ne smemo z vami, zato ne gremo nazaj," jo dopolni Hope in v očeh se ji nevarno bliska. "Ok, pojdite z nami," zavzdihne Sara, "a na lastno odgovornost." "Imam idejo, kako bi se maščevali," zašepeta Gal. "Ja, nekoga ubijmo," sarkastično doda Jan. "Jan!" vzklikne Lili in ga prebode s pogledom. "Ja, tako daleč ne bomo šli," zmaje z glavo Urban. "Raje jim kaj vzemimo, kakšno stvar, ki je čarobna," z iskricami v očeh reče Eva. "Boljšo imam," reče Kaja. Njen glas je poln sovraštva. "Posrkajmo jim moč," reče in glas se ji zatrese. "Dobra ideja," se nasmehne Peter. "Misli si!" zarenčim. "Potem pa TI kaj predlagaj, Nika," me pogleda Eva. "Kaj, če bi jim priredili vrsto naravnih neprijetnosti?" vprašam. Vsi so tiho.
KAJA ADAMS
Nikin predlog je dober, dejansko se mi zdi najbolj izvedljiv. "Jaz sem za!" vzkliknem. "Jaz tudi!" se oglasi Hope. "Bomo torej to naredili?" vpraša Urban. Vsi prikimajo. Vesela sem. Zdaj gremo do njihove baze. Ker sem jaz demonka, ki lahko nadzira vodo, bom jaz naredila nevihto, Hope pa mi bo pomagala s strelami. "Začnimo," zašepeta Vid. "Ajde, Kaja in Hope," šepne Jan. Prikimam. "Tole je zate, Žiga," rečem jaz in pošljem kroglo vode med oblake. "Zdaj pa ti, Hope," reče Nika. Tudi ona izstreli (iz rok, če si predstavljate) kroglo, le da je njena električna. Nebo se počasi začne temniti in začne grmeti, mi se skrijemo za 2 drevesi. Tisti Erric pride ven. "Kaj je to?!" vpraša v anglenščini. Takrat pa Hope vrže strelo, ki ga tistega bedaka zgreši za par centimetrov. "Naslednjič nameri malo bolj v levo, Hope," zašepetam. "Saj se trudim," zaječi, "ampak od tukaj to ni enostavno, predaleč je!" "Ok, zadj pa mi, feniksi," reče Vid. "Čakaj, kako veš, da so tu še feniksi?" vprašam. "Nimate samo demoni 6. čuta, tudi mi lahko začutimo, če je okoli nas še kakšen feniks in ga lahko izsledimo," se nasmehne. "Ja, jaz sem še feniks," reče Gal. "Ajde, si za požar?" se zareži Vid. Gal prikima. "Naj ne bo prehudo, prav?" zašepeta Lili. "Ok, kaj če naredimo takole: naredili smo že nevihto, zdaj pa naredimo tako, da bo vse izgledalo kot naravni pojav, ok?" predlaga Eva. "Kako pa?" vpraša Jan. "Glej, strela lahko povzroči požar, ampak ta požar bosta naredila vidva, potem bom pa naredila poplavo, Hope pa bo še kakšno strelo." rečem. Obrnem se k Niki: "Si tako mislila?" "Točno tako," pokima. "A lahko tako, da drevo prevrnemo na bazo, to zagori, in nato pa poplavo?" reče Lili. Točno tako naredimo.
Zdaj hodimo domov, in pokaže se Žiga, seveda kot duh. "Vsaka čast," reče.
In zdaj verjamem. Karkoli bo, vse bo dobro, ker bomo zmeraj skupaj. Vse bo ok.
*************************************************************************************************************
Res bo tako, kot verjame Kaja. Kmalu bo konec te epidemije, boste videli. Ne obupat, zadeve se znajo urediti že po novem letu. Hvala tudi vsem, ki me podpirate pri zgodbi, tudi tistim, ki jo berete. Ostanite zdravi, Kattie :guitar::headphones::wink:
"Pa kaj, če imajo par demonov na svoji strani, mi smo močnejši," rečem nazaj. Takle je naš načrt:
Pridemo ven iz čarobne cone, najdemo tisti bando, in se maščujemo. Kako pa, tega še ne vemo. "Pripravljeni, da stopimo ven?" vpraša Peter. "Počakajte!" zaslišimo za sabo. Pogledam nazaj in pobuljim. Z nami so prišli Kaja, Gal, Lili, Jan in Hope. "Kaj pa vi tukaj?!" vpraša Vid. "Žiga je bil naš prijatelj," reče Kaja, "in zato vam bomo pomagali." "Niste nam prepovedali, da ne smemo z vami, zato ne gremo nazaj," jo dopolni Hope in v očeh se ji nevarno bliska. "Ok, pojdite z nami," zavzdihne Sara, "a na lastno odgovornost." "Imam idejo, kako bi se maščevali," zašepeta Gal. "Ja, nekoga ubijmo," sarkastično doda Jan. "Jan!" vzklikne Lili in ga prebode s pogledom. "Ja, tako daleč ne bomo šli," zmaje z glavo Urban. "Raje jim kaj vzemimo, kakšno stvar, ki je čarobna," z iskricami v očeh reče Eva. "Boljšo imam," reče Kaja. Njen glas je poln sovraštva. "Posrkajmo jim moč," reče in glas se ji zatrese. "Dobra ideja," se nasmehne Peter. "Misli si!" zarenčim. "Potem pa TI kaj predlagaj, Nika," me pogleda Eva. "Kaj, če bi jim priredili vrsto naravnih neprijetnosti?" vprašam. Vsi so tiho.
KAJA ADAMS
Nikin predlog je dober, dejansko se mi zdi najbolj izvedljiv. "Jaz sem za!" vzkliknem. "Jaz tudi!" se oglasi Hope. "Bomo torej to naredili?" vpraša Urban. Vsi prikimajo. Vesela sem. Zdaj gremo do njihove baze. Ker sem jaz demonka, ki lahko nadzira vodo, bom jaz naredila nevihto, Hope pa mi bo pomagala s strelami. "Začnimo," zašepeta Vid. "Ajde, Kaja in Hope," šepne Jan. Prikimam. "Tole je zate, Žiga," rečem jaz in pošljem kroglo vode med oblake. "Zdaj pa ti, Hope," reče Nika. Tudi ona izstreli (iz rok, če si predstavljate) kroglo, le da je njena električna. Nebo se počasi začne temniti in začne grmeti, mi se skrijemo za 2 drevesi. Tisti Erric pride ven. "Kaj je to?!" vpraša v anglenščini. Takrat pa Hope vrže strelo, ki ga tistega bedaka zgreši za par centimetrov. "Naslednjič nameri malo bolj v levo, Hope," zašepetam. "Saj se trudim," zaječi, "ampak od tukaj to ni enostavno, predaleč je!" "Ok, zadj pa mi, feniksi," reče Vid. "Čakaj, kako veš, da so tu še feniksi?" vprašam. "Nimate samo demoni 6. čuta, tudi mi lahko začutimo, če je okoli nas še kakšen feniks in ga lahko izsledimo," se nasmehne. "Ja, jaz sem še feniks," reče Gal. "Ajde, si za požar?" se zareži Vid. Gal prikima. "Naj ne bo prehudo, prav?" zašepeta Lili. "Ok, kaj če naredimo takole: naredili smo že nevihto, zdaj pa naredimo tako, da bo vse izgledalo kot naravni pojav, ok?" predlaga Eva. "Kako pa?" vpraša Jan. "Glej, strela lahko povzroči požar, ampak ta požar bosta naredila vidva, potem bom pa naredila poplavo, Hope pa bo še kakšno strelo." rečem. Obrnem se k Niki: "Si tako mislila?" "Točno tako," pokima. "A lahko tako, da drevo prevrnemo na bazo, to zagori, in nato pa poplavo?" reče Lili. Točno tako naredimo.
Zdaj hodimo domov, in pokaže se Žiga, seveda kot duh. "Vsaka čast," reče.
In zdaj verjamem. Karkoli bo, vse bo dobro, ker bomo zmeraj skupaj. Vse bo ok.
*************************************************************************************************************
Res bo tako, kot verjame Kaja. Kmalu bo konec te epidemije, boste videli. Ne obupat, zadeve se znajo urediti že po novem letu. Hvala tudi vsem, ki me podpirate pri zgodbi, tudi tistim, ki jo berete. Ostanite zdravi, Kattie :guitar::headphones::wink:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je!:thumbsup::thumbsup::thumbsup:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
