Pisalnica
KAJA ADAMS
Zdaj, ko Žiga ni več, je vse drugače. Nihče nas ne zabava z vici. Jan in Gal sta ostala brez partnerja za trio v Fotrnitu, Lili je ostala brez simpatije. Vsi pa smo izgubili najboljšega prijatelja, prijatelja v dobrem in slabem. Prijatelja, ki nas je zmeraj pobral, ko smo bili na tleh. Prjatelja, ki je bil sončni žarek za našo skupino. "Pogrešam Žigata," reče Lili. Zdaj smo v kavarnici. "Saj ga vsi, Lil," zmaje z glavo Jan. "Hope, si ok?" vpraša Gal. Obrnem se k njej. Zelo bleda je, celo zanjo. Tišina. Tišina, ki je zame smrtonosna. Vstanem in se odpravim proti dvigalu. "Kam pa greš, Kaja?" vpraša Hope. "V najino sobo, pogledat, kako je z Vito," odgovorim. Dvigalo se spusti in jaz skočim ven. Počasi se odpravim tja. Od peke (to je predmet) so mi ostali še trije kolački. Zavzdihnem. Kmalu bo Božič. Prvi Božič brez Žige.
Ko pridem v najino malo stanovanje, potrkam na vrata Vitine sobe. Vstopim. Notri je ni, kar pomeni, da najbrž pohajkuje okrog s prijateljicami. Grem v svojo sobo in začnem delati nalogo. Okoli petih pride v mojo sobo Vita in me vpraša: "Kaja, a greš na ples danes?" (vsak večer je ples.) Odkimam. "Zakaj ne?" vpraša. Skomignem. "Daj no, še nikoli nisi šla. A veš, kako dobra glasba je? Daj no, pridi, zabavno bo." Ne premaknem se. "Saj lahko plešeš sama, če nočeš fantom," reče. "Prav," rečem, "pa grem. Ampak ob desetih grem spat!" "Prav, prav," reče ona, vesela, ker me je pripravila do tega. "Ob 18:00 se začnejo priprave! Se dobiva v glasbeni učilnici?" vpraša. Prikimam. Gre ven. No ja, saj na plesu ne more biti tako slabo.
ČEZ 3 URE
"Super izgledaš," reče Vita občudujoče. Oblečena sem v majico, mini rilo in škornje. Imam ogrlico, na kateri je obesek križa, kot ponavadi. "Samo še čelada in meč, pa bom viking!" se zasmejim. Vita ima roza obleko, ki se na pasu preliva v živo rozno, lase pa ima spletene v kito, povezano z modrimi gumicami.
Na plesu je super. Vita je imela prav: super računalniška glasba, ima močne base. Ples je na stadionu, ki se ob osmih spremeni v paviljon, okrog njega je voda. Tu je torta, miza z baloni, miza s punčem, miza s šopki in še ena z lizikami. V sredini paviljona je visok stol, kjer ob enajstih sedita kralj in kraljica plesa. Po navadi sem ob tem času v glasbeni sobi, kjer Jan, Gal in Žiga (no, nič več) gejmajo, jaz pa igram kitaro in včasih še odigram z njimi kakšno igro.
Plešem do desetih, a sklenem, da bom ostala do konca plesa. Prečudovito je. Ob enajstih razglasijo kralja in kraljico plesa: in začuda ugotovim, da so na plesu tudi moji prijatelji. Kraljica in kralj plesa sta hope in Gal (ljubezen je v zraku :joy::blue_heart::heart:)
Do polnoči plešemo, pojemo, jemo in pijemo. Takrat, ko zazvoni zvonec, se z Vito odpraviva proti najinima sobama. "No, a ti je žal, da si šla?" me nasmejano vpraša. "Ne, ni mi," rečem. "Super je bilo!" "Vidiš, večkrat bi lahko šla," reče. "Mogoče," skomignem. "Lahko noč, Kaja," mi zaželi. "Lahko noč," ji odgovorim. V sobi se preoblečem in se uležem v posteljo. V trenutku zaspim.
************************************************************************************************
Hej, sori če je bil ta del malo dolgočasen, naslenji bo malo bolj zanimiv.
Zdaj, ko Žiga ni več, je vse drugače. Nihče nas ne zabava z vici. Jan in Gal sta ostala brez partnerja za trio v Fotrnitu, Lili je ostala brez simpatije. Vsi pa smo izgubili najboljšega prijatelja, prijatelja v dobrem in slabem. Prijatelja, ki nas je zmeraj pobral, ko smo bili na tleh. Prjatelja, ki je bil sončni žarek za našo skupino. "Pogrešam Žigata," reče Lili. Zdaj smo v kavarnici. "Saj ga vsi, Lil," zmaje z glavo Jan. "Hope, si ok?" vpraša Gal. Obrnem se k njej. Zelo bleda je, celo zanjo. Tišina. Tišina, ki je zame smrtonosna. Vstanem in se odpravim proti dvigalu. "Kam pa greš, Kaja?" vpraša Hope. "V najino sobo, pogledat, kako je z Vito," odgovorim. Dvigalo se spusti in jaz skočim ven. Počasi se odpravim tja. Od peke (to je predmet) so mi ostali še trije kolački. Zavzdihnem. Kmalu bo Božič. Prvi Božič brez Žige.
Ko pridem v najino malo stanovanje, potrkam na vrata Vitine sobe. Vstopim. Notri je ni, kar pomeni, da najbrž pohajkuje okrog s prijateljicami. Grem v svojo sobo in začnem delati nalogo. Okoli petih pride v mojo sobo Vita in me vpraša: "Kaja, a greš na ples danes?" (vsak večer je ples.) Odkimam. "Zakaj ne?" vpraša. Skomignem. "Daj no, še nikoli nisi šla. A veš, kako dobra glasba je? Daj no, pridi, zabavno bo." Ne premaknem se. "Saj lahko plešeš sama, če nočeš fantom," reče. "Prav," rečem, "pa grem. Ampak ob desetih grem spat!" "Prav, prav," reče ona, vesela, ker me je pripravila do tega. "Ob 18:00 se začnejo priprave! Se dobiva v glasbeni učilnici?" vpraša. Prikimam. Gre ven. No ja, saj na plesu ne more biti tako slabo.
ČEZ 3 URE
"Super izgledaš," reče Vita občudujoče. Oblečena sem v majico, mini rilo in škornje. Imam ogrlico, na kateri je obesek križa, kot ponavadi. "Samo še čelada in meč, pa bom viking!" se zasmejim. Vita ima roza obleko, ki se na pasu preliva v živo rozno, lase pa ima spletene v kito, povezano z modrimi gumicami.
Na plesu je super. Vita je imela prav: super računalniška glasba, ima močne base. Ples je na stadionu, ki se ob osmih spremeni v paviljon, okrog njega je voda. Tu je torta, miza z baloni, miza s punčem, miza s šopki in še ena z lizikami. V sredini paviljona je visok stol, kjer ob enajstih sedita kralj in kraljica plesa. Po navadi sem ob tem času v glasbeni sobi, kjer Jan, Gal in Žiga (no, nič več) gejmajo, jaz pa igram kitaro in včasih še odigram z njimi kakšno igro.
Plešem do desetih, a sklenem, da bom ostala do konca plesa. Prečudovito je. Ob enajstih razglasijo kralja in kraljico plesa: in začuda ugotovim, da so na plesu tudi moji prijatelji. Kraljica in kralj plesa sta hope in Gal (ljubezen je v zraku :joy::blue_heart::heart:)
Do polnoči plešemo, pojemo, jemo in pijemo. Takrat, ko zazvoni zvonec, se z Vito odpraviva proti najinima sobama. "No, a ti je žal, da si šla?" me nasmejano vpraša. "Ne, ni mi," rečem. "Super je bilo!" "Vidiš, večkrat bi lahko šla," reče. "Mogoče," skomignem. "Lahko noč, Kaja," mi zaželi. "Lahko noč," ji odgovorim. V sobi se preoblečem in se uležem v posteljo. V trenutku zaspim.
************************************************************************************************
Hej, sori če je bil ta del malo dolgočasen, naslenji bo malo bolj zanimiv.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je.
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
