Hvala ker berete mojo zgodbo! Res sem vam hvaležna! No nadaljujmo z zgodbo!:


Naštela je še par punc vendar je nisem ravno zbrano poslušala. Čez nekaj minut sem odsotno vprašala: »Kaj pa Sofija?« Nastja se je spačila vendar mirno rekla: »No poglej, Sofija je drugačna…« Prekinila sem jo in nadaljevala z višjim tonom od Nastje: »Ampak to še ne pomeni da se zaradi tega ne družiš oz. ne družite z njo.« strogo sem jo pogledala in na hitro ošinila še ostale punce. Te so druga drugi nekaj mrmrale. Nekatere so se pačile ali pa kimale in v naslednjem hipu odkimale. Nato sem po kratkem premoru vztrajno rekla: »Dajte ji priložnost! Tudi sama sem bila na prejšnji šoli v takem položaju kot se je znašla Sofija. In ni mi bilo prijetno! Dajte ji priložnost prosim!« Ne vem zakaj sem zadnjo poved ponovila dvakrat vendar zdelo se mi je prav da se postavim za Sofijo. Sama ni bila kriva da je štiriindvajset ur priklenjena na voziček. Gledala sem Nastjo kako me gleda grdo in Špelo kako se je končno prebudila vendar ji ni bilo nič jasno. Nasmehnila sem se Špeli nato pa se odločila da se odpravim na vece. Vendar ravno v tistem trenutku je nekdo odprl vrata in komaj sem se jim izognila saj so se odprla s takim šusom. Pred njimi je stala učiteljica Silva prav smešna je bila videti v kratkih hlačkah in v majici na palčke. Nisem se morala upreti da se nisem vsaj malo nasmehnila.
Se beremo!