PisalnicaJaz on in vsi ostali, Abigail 1. del
6
Gledam vrata.
Še vedno.
Kot idiot.
Kot da se bo vrnil, če bom dovolj dolgo stala tukaj.
Ne vrne se.
Seveda se ne.
Prsi me pečejo.
Preveč zraka.
Preveč vsega.
Zaprem omarico močneje, kot sem hotela.
Preklet kovinski pok.
Super. Zdaj vsi gledajo.
Spet.
Vedno gledajo.
»Hej… si okej?«
Mia.
Pogledam jo.
Lažje bi bilo reči ja.
Vedno rečem ja.
Ampak danes…
ne morem.
Rahlo zmajem z glavo.
»Kaj se je zgodilo?«
Kaj se je zgodilo?
Razpadla sem.
Naglas rečem samo:
»Nič.«
Pavza.
»Vse.«
Ko izrečem “razšla sva se”, besede zvenijo napačno.
Prehitro.
Kot da govorim o nekom drugem.
Ne o nama.
Ne o Trevorju.
Ko Mia vpraša, kje je, pogledam stran.
Ker če bom še enkrat pogledala tja, kjer je stal…
bom verjetno stekla za njim.
»Šel.«
Ta beseda boli bolj, kot bi smela.
Ko ostanem sama in grem na streho, končno zadiham.
Mrzel zrak.
Hvala bogu.
Ampak potem zaslišim njih.
Ethan. Jake. Luis.
In takoj vem.
Niso tukaj zaradi mene.
Tukaj so zaradi njega.
»Prizadela si ga.«
To zadane prehitro.
Preveč direktno.
Hočem se branit.
Hočem reči, da ni bilo samo moja krivda.
Da je tudi on pritiskal.
Da nisem mislila tako.
Ampak ko Luis reče:
»In Trevor ni nikoli tih.«
Me zlomi.
Ker je res.
Trevor je glasen.
Nadležen.
Smešen.
Vedno nekaj govori.
Vedno nekaj čuti.
In jaz…
sem bila razlog, da je utihnil.
Ko rečejo, da je razbit, mi srce dobesedno pade.
Kot da telo za sekundo pozabi dihat.
Pogledam proti stopnicam.
Igrišče.
Tam je.
Lahko grem.
Lahko ga ustavim.
Ampak noge se ne premaknejo.
Ker me je strah.
Ne njega.
Odgovora.
Kaj če sem prepozna?
Kaj če me sploh noče več pogledat?
Kaj če sem res uničila nekaj dobrega samo zato, ker me je bilo strah, kako zelo mi pomeni?
Stisnem roke skupaj.
Srce mi razbija tako močno, da ga skoraj slišim.
»In če ne grem?« vprašam.
Ampak že ko izrečem, vem.
Nočem tega odgovora.
Ko ostanem sama…
je tišina najslabši del.
Ni več jeze.
Ni več ponosa.
Samo jaz.
In resnica, ki se ji ne morem več izognit.
Pogrešam ga že zdaj.
In to me prestraši bolj kot karkoli prej.
Pogledam proti vratom.
Samo ena odločitev.
En korak.
Ampak trenutno…
se zdi težji od vsega.
hejjjj
tole je čez abigailine oči tako kot je čez trevorjeve jaz ona in vsi ostali Trevor
enjoy
Always and 4ever,
kikica
Še vedno.
Kot idiot.
Kot da se bo vrnil, če bom dovolj dolgo stala tukaj.
Ne vrne se.
Seveda se ne.
Prsi me pečejo.
Preveč zraka.
Preveč vsega.
Zaprem omarico močneje, kot sem hotela.
Preklet kovinski pok.
Super. Zdaj vsi gledajo.
Spet.
Vedno gledajo.
»Hej… si okej?«
Mia.
Pogledam jo.
Lažje bi bilo reči ja.
Vedno rečem ja.
Ampak danes…
ne morem.
Rahlo zmajem z glavo.
»Kaj se je zgodilo?«
Kaj se je zgodilo?
Razpadla sem.
Naglas rečem samo:
»Nič.«
Pavza.
»Vse.«
Ko izrečem “razšla sva se”, besede zvenijo napačno.
Prehitro.
Kot da govorim o nekom drugem.
Ne o nama.
Ne o Trevorju.
Ko Mia vpraša, kje je, pogledam stran.
Ker če bom še enkrat pogledala tja, kjer je stal…
bom verjetno stekla za njim.
»Šel.«
Ta beseda boli bolj, kot bi smela.
Ko ostanem sama in grem na streho, končno zadiham.
Mrzel zrak.
Hvala bogu.
Ampak potem zaslišim njih.
Ethan. Jake. Luis.
In takoj vem.
Niso tukaj zaradi mene.
Tukaj so zaradi njega.
»Prizadela si ga.«
To zadane prehitro.
Preveč direktno.
Hočem se branit.
Hočem reči, da ni bilo samo moja krivda.
Da je tudi on pritiskal.
Da nisem mislila tako.
Ampak ko Luis reče:
»In Trevor ni nikoli tih.«
Me zlomi.
Ker je res.
Trevor je glasen.
Nadležen.
Smešen.
Vedno nekaj govori.
Vedno nekaj čuti.
In jaz…
sem bila razlog, da je utihnil.
Ko rečejo, da je razbit, mi srce dobesedno pade.
Kot da telo za sekundo pozabi dihat.
Pogledam proti stopnicam.
Igrišče.
Tam je.
Lahko grem.
Lahko ga ustavim.
Ampak noge se ne premaknejo.
Ker me je strah.
Ne njega.
Odgovora.
Kaj če sem prepozna?
Kaj če me sploh noče več pogledat?
Kaj če sem res uničila nekaj dobrega samo zato, ker me je bilo strah, kako zelo mi pomeni?
Stisnem roke skupaj.
Srce mi razbija tako močno, da ga skoraj slišim.
»In če ne grem?« vprašam.
Ampak že ko izrečem, vem.
Nočem tega odgovora.
Ko ostanem sama…
je tišina najslabši del.
Ni več jeze.
Ni več ponosa.
Samo jaz.
In resnica, ki se ji ne morem več izognit.
Pogrešam ga že zdaj.
In to me prestraši bolj kot karkoli prej.
Pogledam proti vratom.
Samo ena odločitev.
En korak.
Ampak trenutno…
se zdi težji od vsega.
hejjjj
tole je čez abigailine oči tako kot je čez trevorjeve jaz ona in vsi ostali Trevor
enjoy
Always and 4ever,
kikica
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful dobro! Sam mogoče je malo čudno, ker gre zgodba že naprej, to pa je za nazaj. Drugače pa mi je ful všeč!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super<3
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hey!
girl! to je fire zgodba. doug cajta mi ni blo tuki in tale zgodbica mi je kar zapihala po dusci. ful jako sam a smem uprasat kaj je s temi presledki? a sonamerno? pc ful mors scrollat ampak drgac svaka ti cast da si to napisala k pc love you pa pc spremljam ofccc!! pc lovammmmm nbom nehala pisat tega ampak ja pc ful ful ful lovam to tvojo zgodbico it just like prfcttt!:heart::fire:
girl! to je fire zgodba. doug cajta mi ni blo tuki in tale zgodbica mi je kar zapihala po dusci. ful jako sam a smem uprasat kaj je s temi presledki? a sonamerno? pc ful mors scrollat ampak drgac svaka ti cast da si to napisala k pc love you pa pc spremljam ofccc!! pc lovammmmm nbom nehala pisat tega ampak ja pc ful ful ful lovam to tvojo zgodbico it just like prfcttt!:heart::fire:
1
Moj odgovor:
Vprašanje
Letos smo malo drugače zastavili rubriko Spletne zvezde. Kako ti je všeč?
Bolj mi je všeč ko prej.
(49)
Enako kot prej.
(51)
Raje imam intervjuje s spletnimi zvezdami.
(44)
