Ko sem stopila skozi vrata se mi je prostor zdel še bolj žalosten kot po navadi. Po stopnicah sem se odšla v mojo sobo. Mislim, da sem se jokala čez pol noč. Ko sem se zjutraj zbudila sem se odločila, da po šoli grem do Jacka in mu povem vse kaj je Ana čutila do njega. Nato pa zaslišim, da mi iz kopalnice zvoni telefon, grem v kopalnico po telefon. Oglasim se. ''Hej, Kati'' me prijazno pozdravi James. Jaz mu pa žalostno odvrnem ''Zdravo.'' Jaz ne vem kaj naj rečem, potem pa na srečo James začne govorit ''Veš Kati, dobil sem sporočilo, da danes šole ni, ker morajo preiskati zakaj je Ana umrla. '' Jaz pa sem samo rekla okej. James me je povabil na sladoled, a sem mu mogla na žalost reči ne, saj nisem mogla nikamor. Prekinem klic, ko čez par minut pozvoni na vratih. Pred vrati je stal James. Obrisala sem si solze in dejala ''Hej, oprosti James, a res se ne morem govoriti o Ani, žal mi je se vidiva jutri v šoli.'' Lahko bi rekli, da sem mu pred nosom zaloputnila vrata. Do sobote sem imela še deset dni, a na listu še ni bilo niti besede za govor. Do Aninega pogreba sploh nismo smeli v šolo. V petek zjutraj so nas poklicali v šolsko dvorano. Ravnatelj se je obrnil proti mikrofonu in začel govorit ''Najprej naj vas pozdravim. Žal policija ni ugotovila zakaj je naša učenka Ana Kendall umrla, sočustvujem z vsemi. Pouk se bo začel v ponedeljek, hvala in nasvidenje. Jamesa sem povabila k sebi domov. Pogovarjala sva se o vsem drugem kot o Ani a zmerom se je tema končala z Ano. Npr. lepe rože imaš v vazi Katrina, podobne so marjeticam. Jaz pa sem mu odvrnila ''Ja, te rože so bile Anine najljubše.'' James je odšel ob kakih osmih zvečer. Jaz pa sem se takrat šla kar pod tuš in spat, saj je bil nasljedni dan zame žalosten. Jutri bo Anin pogreb sem pomislila…