Pisalnica
JEDRSKA KATASTROFA UVOD
(ps:napisano kot dnevnik)
NAJPREJ NEKAJ ZA LAŽJO ORIENTACIJO(ne jamčim da vse 100procentno drži)
vsi poznamo jedrsko energijo-lahko jo uporabljamo v dobre namene v elektrarnah, na žalost pa se čedalje pogosteje uporablja za širjenje uničenja. operiranje na atomskem nivoju je ena najtežjih ved na svetu. ko enkrat sprožite jedrsko verižno reakcijo, bo ta potekala, doklerje ne ustavite, oz. ji bo zmanjkalo atomov(npr.plutonija) pri jedrski reakciji gre ca cepitev jeder atomov, kjer se sprošča zelo veliko energije. za eksplozijo, kakršna seje zgodila na hiroshimi in na nagasakiju je potrebno samo pribljižno pet kvadratnih centimetrov radioaktivne surovine.
ZDAJ PA K ZGODBI:
živjo! ime mi je max. bliža se leto 3021. skoraj vsk dan slišim eksplozijo jedrske bombe. skoraj ves svetje postal puščava. radioaktivna puščava. trudimo se gojiti rastline, prilagajamo se živeti izpostavljeni visokemu sevanju. vse pogosteje se namesto navadnega človeka rodi mutant. že zadnjig 679 let na zemlji divja jedrska bomba. čedalje več ljudi se odseljuje na neptun. vsi drugi planeti so poleg zemlje že uničeni zaradi jedrskihspopaov. zakoni so se temeljito spremenili. držav ni več. zdravstvene oskrbe ni več. preživijo le najmočnejše skupnosti. jaz sem skupaj z svojo družino član skupnosti XAH287. skupaj se trudimo pridelovati hrano. večkrat so nas druge skupnosti napadle, ter nam pobrale pridelke, ter skrivnosti, kako vzgojiti čim bolj učinkovite rastline. star sem 17. lani sem moral vstopiti v obrambo svoje skupnosti, v kateri bom do smrti. oborožen sem z jedrskim metalcem granat ter plamenometalcem. samo malo... zdi se mi da nekaj slišim... zdi se mi kot zvok padajoče bombe... čedalje bližje je... kaj naj naredim...
ok. to je konec prvega dela! upam da vam je bilo všeč!
(ps:napisano kot dnevnik)
NAJPREJ NEKAJ ZA LAŽJO ORIENTACIJO(ne jamčim da vse 100procentno drži)
vsi poznamo jedrsko energijo-lahko jo uporabljamo v dobre namene v elektrarnah, na žalost pa se čedalje pogosteje uporablja za širjenje uničenja. operiranje na atomskem nivoju je ena najtežjih ved na svetu. ko enkrat sprožite jedrsko verižno reakcijo, bo ta potekala, doklerje ne ustavite, oz. ji bo zmanjkalo atomov(npr.plutonija) pri jedrski reakciji gre ca cepitev jeder atomov, kjer se sprošča zelo veliko energije. za eksplozijo, kakršna seje zgodila na hiroshimi in na nagasakiju je potrebno samo pribljižno pet kvadratnih centimetrov radioaktivne surovine.
ZDAJ PA K ZGODBI:
živjo! ime mi je max. bliža se leto 3021. skoraj vsk dan slišim eksplozijo jedrske bombe. skoraj ves svetje postal puščava. radioaktivna puščava. trudimo se gojiti rastline, prilagajamo se živeti izpostavljeni visokemu sevanju. vse pogosteje se namesto navadnega človeka rodi mutant. že zadnjig 679 let na zemlji divja jedrska bomba. čedalje več ljudi se odseljuje na neptun. vsi drugi planeti so poleg zemlje že uničeni zaradi jedrskihspopaov. zakoni so se temeljito spremenili. držav ni več. zdravstvene oskrbe ni več. preživijo le najmočnejše skupnosti. jaz sem skupaj z svojo družino član skupnosti XAH287. skupaj se trudimo pridelovati hrano. večkrat so nas druge skupnosti napadle, ter nam pobrale pridelke, ter skrivnosti, kako vzgojiti čim bolj učinkovite rastline. star sem 17. lani sem moral vstopiti v obrambo svoje skupnosti, v kateri bom do smrti. oborožen sem z jedrskim metalcem granat ter plamenometalcem. samo malo... zdi se mi da nekaj slišim... zdi se mi kot zvok padajoče bombe... čedalje bližje je... kaj naj naredim...
ok. to je konec prvega dela! upam da vam je bilo všeč!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Cool. Take zgodbe rada berem
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
