Hej hoj! Kak ste? Nov del je tu!
14. POGLAVJE

Hodili so že nekaj dolgih, izčrpavajočih mesecev. Potovali so izključno ponoči in se skrivali pred radovednimi pogledi sveta, ujeti v večno divjino samotnih obal. Kot je Gal takrat med njunim prvim pogovorom v avtomobilu obljubil, je Adriana na tej naporni poti jedla skoraj izključno eksotične sadeže, ki so jih s težavo nabirali ob robovih neznanih obmorskih gozdov. Bila je lačna, utrujena in neznosno osamljena sredi te nenavadne družine.

Nekega dne pa je radovednost in želja po tem, da bi bila del njihovega sveta, premagala njen strah. Na skrivaj, ko so vsi mislili, da varno spi v šotoru, se je odkrila in se odpravila z njimi na nočni lov v vodo. Tiho je zdrsnila v mrzle morske valove in zaplavala za njimi. A takoj, ko jo je sredi oceana, v polni lovilski mrzlici opazila zlobna Nera, se ji je v sekundi dobesedno zmešalo od Albinijske krvoločnosti. Divji nagon jo je popolnoma prevzel. Z bliskovito, neulovljivo hitrostjo je splavala naravnost proti prestrašeni Adriani, iztegnila svoje močne roke in jo divje zagrabila za ramo. Adriana je začutila neopisljivo, pekočo bolečino; Nera bi ji s svojo nečloveško podvodno močjo skoraj odtrgala celo roko iz sklepa. Ravno ko jo je z uničevalno hitrostjo začela z ostrimi zobmi gristi v meso, pa je med njiju kot strela s svetlega neba treščil Gal.

Da bi svojo podivjano sestro prisilil, da izpusti njegovo človeško dekle, je moral Gal uporabiti lastne Albinijske zobe – Nero je z vso silo grobo ugriznil naravnost v dlan in jo tako končno prisilil, da je z urikom bolečine izpustila krvavečo Adriano. Nera ga je divje in besno pogledala, iz ust pa ji je spolzel nizek, živalski zvok. Svoj morilski pogled je za trenutek zapičila še v tresočo se Adriano, preden se je obrnila in v besu odplavala stran v globino oceana.

Ko so se končno vsi skupaj vrnili na kopno, na suhi pesek plaže, je Gal nad Adriano popolnoma ponorel. Bil je iz sebe od strahu in adrenalina. Skoraj tako hudo in nepopustljivo jo je ukregal, kot jo je včasih doma, v njuni stari koči, pokaral njen lastni oče, ko je naredila kakšno nEvarno neumnost. Ker jo je celotna situacija z vpitjem, mrazom in krvjo tako neznosno spomnila na dom in na varnost, ki jo je izgubila, so ji solze same od sebe ulile iz oči in se je neutolažljivo razjokala. Pokrila si je obraz z dlanmi, njeno podhranjeno telo pa so stresali krčeviti ihti.



Gal je ob njenih solzah takoj trznil. Njegova Albinijska narava je preko njune nevidne vrvice v hipu prestregla ves tisti ogromni val žalosti, njegova jeza pa se je prelevila v čisto zmedo in živčnost. »Nehaj, prosim te ... umiri se. Oprosti ... Res, oprosti, ker sem kričal,« ji je začel prigovarjati z zmehčanim glasom, ko je začutil, kako ga njena bolečina neposredno fizično stiska v prsih. »Ampak povej mi, zakaj se zdaj sploh tako hudo jokaš? Saj sem te rešil!«



»Očka!« se je skozi solze na ves glas obupano zadrla Adriana in dvignila svoj objokani obraz. »Zakaj moram sploh iti z vami sredi te divjine?! Vseeno ti je zame, v resnici te briga samo zase in za tvoj klan!«



Gal je ob njenih obtožbah živčno stisnil pesti in skomignil z rameni, saj ga je njen čustveni izbruh popolnoma vrgel iz tira: »Če boš tako nadaljEvala, bo mene v vsakem primeru zdaj začela neznosno boleti glava, ker se nenehno jokaš zaradi povsem brezveznih stvari, ki so že mimo.«


»Brezveznih?!« ga je ogorčeno prekinila, njen glas pa je presekal tišino plaže. »Obljubil si mi, tam v bolnišnici, da bo z mojim očkom vse v najlepšem redu! Jaz pa ga vsako božjo noč znova sanjam! Moja podzavest mi ne da miru! Enkrat nEmočno in sam leži na tisti hladni bolniški postelji, drugič pa v sanjah gledam, kako ga neznane roke že zakopavajo globoko v zemljo! Pojma nimam, kaj se dogaja z njim!« se je končno popolnoma, z vsem svojim nakopičenim obupom izpovedala.



Galu so ob njenih težkih besedah nEvarno, ledeno zažarele modre oči. Njegova trmasta Albinijska narava, ki ni prenesla krivde, je udarila na dan s krutimi, ostrimi besedami, ki jih je izrekel, še preden je sploh uspel pomisliti, kako močno jo bo to prizadelo. »Saj ti sploh ni treba iti z nami, če ti je tako težko! Saj si se takrat v tisti bolnišnični sobi popolnoma sama, prostovoljno odločila, da zapustiš vas! Ne mi zdaj jokcati in prelagati krivde naravnost v obraz! Sicer pa ... če hočeš slišati resnico, tvoj očka mogoče res zdaj že leži mrtev v grobu, ker si namesto njega in njegove varnosti raje izbrala nas, pošasti in lastno smrt!« ji je brez kakršne koli milosti zabičal naravnost v obraz.



Adriana je ob teh besedah v trenutku popolnoma otrpla. Ostala je brez besed, njeno srce pa je počilo na tisoč drobnih koščkov. Galove besede so bile kot strup, ki ji je zaledenil dušo. V tistem neznosnem, uničujočem obupu in čustveni bolečini je njen zmedeni razum sklenil, da se bo bolje počutila v vodi – v tistem elementu, ki jo je od nekdaj pomirjal in jo povezoval z mamo. Brez nadaljnjega razmišljanja se je obrnila stran od Gala, pognala svoje telo v tek in z glavo naprej skočila naravnost v divje, temne valove oceana. Pri tem pa v svoji zaslepljenosti od joka in globoke žalosti sploh ni vedela, da v tisti mračni vodi pod gladino že nekaj časa potrpežljivo prežijo krvoločne pošasti iz Akademije, ki z odprtimi čeljustmi samo čakajo na svojo naslednjo, nedolžno in ranljivo človeško žrtev ...