GABRIELA
Zunaj je tema, ura je že pozna, a jaz bedim nekaj mi ne da miru. Mogoče nekaj kaj sem prej storila, je bila napaka? Zunaj dežuje, težke, velike kaplje, padajo na streho, zvok dežja me pomirja. Odgrnem zaveso, zagledam znano truplo, ki nepremično leži sredi ceste, kri pušča, velik rdeč madež. Srce mi spet poskoči, moje telo obstane, mišice mi okamenijo.
Na tleh leži mrtva Emily Harrow, ona je bila najboljša prijateljica, hčerke moje mačehe. Res je, da sem bila vedno ljubosumna na njo, bila je moja tekmica in odkar je zmagala na dijaškem svetu, sva se grdo gledali. Stare zamere, grdi spomini, grenki nasmehi. Čeprav je bila Emily prijazna, včasih samovšečna a popolna učenka, je imela sovražnike, ali pa milo rečeno ljudi, ki niso marali nje. Pred profesorji je bila pridna in popolna, a ko si jo enkrat zares spoznal si ugotovil kakšna je v resnici… In nisem bila edina, ki je ugotovila, da je Emily drugačna, kot zgleda na prvi pogled. Moja polsestra, eno leto je mlajša od mene, stara je enako kot Emily. In njeno ime je znano, pozna jo cela šola je pupolarna. Jasmine. Jasmine in Emily najboljši prijateljici od zmeraj, bili sta tisti duo šolskih lepih deklet, kateri takoj opaziš.
A Emily in jaz sva imeli skrivnosti in stvari, ki so naju povezovale. Umor, ne gre za umor Emily ampak gre za umor, ne gre za umor, kjer je bila Emily žrtev, ampak za umor, ki ga je zagrešila Emily… Jamesu bolj zaupam, kot njen, zato vem, da je kriva ona, on nikoli ne bi naredil kaj takega, ali pač? Ali pa so bile vse samo sanje. Spomnim se le gozda, njenega obraza, krvi, trupla in Jamesa. In potem sem se zbudila doma, zraven mene pa je sedel James… Vemo pa le jaz, Emily in James in vem, da niso bile vse samo sanje...


JAMES ~ PRED TREMI LETI
Še zadnjič se pogledam v ogledalo, popravim lase, vzamem telefon in ključe in se odpravim. Gabrielo sem povabil ven, stopam do parka, kjer sva se dogovorila, da se dobiva. Zagledam jo, vau prečudovita je, srce mi poskoči, v trebuhu začutim metuljčke. Tudi ona me zagleda, pomaha mi in se mi nasmehne. Jezus sovražim ta njen nasmeh, tako lep je tako mil, nežen. »Hej, lepa si« jo pozdravim. In res je lepa, njeni svetlo rjavi, medeni kodri se bleščijo pod soncem, očala poudarijo njene, sinje oči in ta njen nasmeh… Ko ji dam kompliment, malo zardi in se nasmehne.
Sprehodiva se do bližnjega gozda. Zaslišiva krik. Ona je par korakov naprej od mene. Zdaj stoji sredi gozda, kot kip, kamen, približam se ji. Zdaj tudi jaz vidim to, kar je videla ona prva na svoje oči, primem jo za roko in jo stisnem. Na tleh je truplo. Truplo človeka, ki ga poznam…


GABRIELA~PRED TREMI LETI
Pred očmi se mi megli, preveč krvi, preveč je. Samo padem na tla in omedlim, ko se mi oči začnejo odpirat, ležim doma v svoji postelji, poleg mene pa sedi James drži me za roko in me gleda. Odprem oči. Jamesov obraz je zaskrbljen, nasmehne se mi in počasi začne: » Hej, kako si? Zaletela si se v kolesarja, ko sva hodila po pločniku, bil je kriv on ker je vozil v napačno smer, no dobila si udarec v glavo in omedlela si.« Gledam ga začudeno, ali laže ali sem samo sanjala potem le uspem iz sebe spraviti besede: »Kaj pa truplo in vsa kri in vse v gozdu?« James me začudeno pogleda in previdno vpraša: » Kakšno truplo, kakšen gozd, mislim, da si vse sanjala… Hodila sva do sladoleda in potem si se zaletela, očitno ti je udarec v glavo povzročil začasno izgubo spomina, saj se boš spomnila.« Potem, le zaprem oči, vem, da James laže, ne zaupam mu več, vem, da ve več kot je povedal in vem, da nekaj skriva…