»Dogovorjeno,« je zdrselo iz Kaylinih ust, preden bi si lahko premislila.
Previdno se je pomaknila bližje in se gorskih trgovcev poskusila čim manj dotikati – kar se je izkazalo za nemogočo nalogo – in po njunih navodilih začela zlagati izdelke na oguljeno in pobledelo preprogo. Stara mož in žena sta imela predvsem surovo črtno dlako, nekaj tankih kolutov že umite volne, ostalo pa so bile ročno izrezljane gorske živali. S pogledom je površno premerila prerivajoče se kupce in ocenila težo njihovih mošenj. Srednji sloj z nekaj služabnic iz najvplivnejših družin. Bilo je še prezgodaj za sprehode premožnejših mladenk, tudi prepirljive stranke bodo počakala na popoldansko vročino. Ko je postavila še zadnjega smrekovega medvedka, se je posvetila še ostarelemu paru.

»Če dovolite, naj vam predstavim našo novo strategijo,« je rekla in se potrudila, da sta slišala krajši premor pri besedi našo. »Odvisno od stranke bomo igrali na usmiljenje ali profesionalnost.« Brez opozorila je starki razvezala rdečo ruto ter ji začela urejati lase. Prislužila si je nerganje z obeh strani, vendar je nadaljevala pletenje pramenov v razrahljano figo. S prsti je zaobjela kupček las in preverila trdnost, nakar ji je naročila, kako naj si razprostre krilo ter pri tem skrije nacefrane robove. Pobrskala je po edinem žepu svoje obleke in med nitkami blaga našla najdaljšo. Sklonila se je in jo odgriznila z zobmi, potem pa se posvetila pletenju moževe rumenkaste brade. Ko je počepnila na kolena pred njim, je ugotovila, kako strašansko blizu njegovega obraza je. Postalo ji je neprijetno, čeprav je zagotovo štel več kot šestdeset in je bil vdano zaljubljen v svojo izbranko. Ko je opazil nelagodje v njenih mandljevih očeh, je privzdignil brado in vztrajno motril rdečkasto nebo. Malo preočitno je sprostila napeta ramena in mu začela naglo bresti med kocinastimi dlakami. Razmišljala je, če bi ga prosila, naj jo opozori v primeru bolečega cukanja, ampak se je odločila, da se ne bo po nepotrebnem premikala okoli njega. Počutila se je naravnost neumno in strahopetno, ker ji je bilo kristalno jasno, kakšni so njegovi nameni. Vseeno so ji mravljinci lezli po hrbtenici in se ji zažirali v vretenca, ko je upogibala razbrazdane prste ter oblikovala trdo kito. Nitko, ki jo je med pletenjem trdno stiskala med zobmi, je ovila okoli končnega ostrega čopka. Osivele lase mu je pogladila nazaj, saj je imel prekratke za vsako pričesko. Malo se je odmaknila in pri tem skoraj padla čez sedečo ženo ter postrani ocenila njegov videz. Precej podoben je bil velikemu mojstru, ki ga je srečala prejšnjo noč. Zaradi kite, ga bodo podzavestno imeli za modrega in učenega, ali vsaj za spodobnega. Njegova soproga je zaradi fige in pomanjkanja starostne rute dajala zdrav vtis.
»Pokažite mi zobe,« jima je naročila »Prosim.«
Sočasno sta se nasmehnila in na njeno presenečenja razkrila najbolj čvrsta zobovja, kar ju je v zadnjih tednih videla. Zadnji zobje so bili malo načeti, vendar pomembni so sprednji in slednji so bili skoraj brez pridiha rumene.

»Ko bomo profesionalni, se smejite in kažite zobe. Držite se vzravnano in ne kažite uničenih delov oblačil. Poskusite govoriti čim bolj brez naglasa in uglajeno.« Opogumljajoče jima je pokimala in pobrskala po razpadajoči se torbi in možu podala dva kosa lesa ter ob boku položila nožek. »Ali imate kakšno blago? Morda koščeno šivanko ali drug pripomoček za šivanje?« je med brskanjem vprašala.
Odgovorila sta z žalostnim zanikanjem. V drobovju je zvilo ob spoznanju njune revščine in starosti. Premogla sta komaj dva bfaja, ki sta v nasprotju z večino drugih bila listasta s komaj za dlan in pol bele dlake. Na srečo je prevladovala svetlo rjava, vendar črne sodeč po njunih izdelkih ni bilo manj kot tretjine. Potrebovala je nekaj časa, da se je domislila rešitve. Tvegali bodo z vsako prekleto stranko, ampak še pred kosilom morajo prodati za vsaj ducat bakrencev. Cilj se ji je zazdel še tisočkrat bolj nedosegljiv, ko se je spomnila na fine železne uhane, ki jih prodajajo deset korakov stran.
»Ko bomo stavili na pomilovanje, naredite ravno nasprotno. Pokažite morebitne brazgotine in otekline, a naj ne bodo preveč ogabne, saj bomo drugače kupce odgnali. Vi,« je pokazala na moža »rezljajte figurice. Vi,« se je obrnila k ženi »pa si masirajte gleženj in čisto tiho stokajte. Tiho in ne preveč pogosto.«


Par je v potrdilo pokimal in lahko bi prisegla, da sta se majčkeno vzravnala. Želela si je, da upanje ne bo prehitro ugasnilo v njiju; predvsem v primeru nenaklonjenosti bogov, ki ji sinočnji dogodek niso odpustili. Segla je k svojen čopu, ki je še vedno bil na svojem mestu in kolikor toliko zakrival bujne kodre, ki so bili v tem kraljestvu nepravično nesprejeti. Strkala je krilo, kar je povzročilo velik bel oblak okoli njih, vendar so se pretvarjali, da jih prašni delci ne motijo.
Še sama se je usedla mednju in poiskala prvo tarčo. Ko je mlada mamica prišla mimo, jo je praktično napadla z izpiljenimi trgovskimi frazami. Ko je stranka odšla, se je na njihovi preprogi že počivalo šest bakrencev. Bili so skoraj tuji med skromno opremo in temnimi vlakni bfaske volne. A sij kovine se ni mogel primerjati s sijem v njihovih očeh.

****
Živjo,
hvala, da si prebral mojo zgodbo :) Vesela bom vsake povratne informacije, predvsem kritike.
Lepo preživite Prešernov dan in pojdite v kakšno galerijo ali muzej - danes je brezplačno!