Pisalnica - Lanina avantura 1. del

Ojla!
Verjetno se čudite zakaj je že spet 1.del. Prva dva dela sem spremenila in zdaj pišem od začetka. Deli bodo dolgi približno 2 wordovi strani. Upam, da vam je všeč!
Vaša Pomči1:unicorn::hamster:
:sparkling_heart:
----
Vedno se dolgočasim, ko imamo zgodovino. To je moj najslabši šolski predmet! Stalno poslušam zgodbo o Faraonih gospe Javornik, potem pa še doma od mami. Sem že omenila, da je moja mami pol zgodovinarka pol arhitektka? Ja, zato mi je ta zgodovina že na vrhu glave! Prav komaj čakam naslednji teden, ko bo konec šole!
»Gospodična Novak, bi prosim prebrala besedilo zgoraj.« mi naroči učiteljica. Prikimam in hitro odprem učbenik na strani 96. Začnem brati…
»V redu. Naslednje besedilce naj prebere…aha! Maja.« pojasni. Še malo, še malo… TRRRRR! Je začel zvoniti zvonec. Poskočila sem, saj je bilo konec pouka. Nataknem si torbo in z Zalo odkorakava iz razreda. »To! Konec pouka!« veselo reče Zala. »Bi šli okrog treh na sladoled?« vprašam. »Mmmm… prav!« odvrne in že sva pri omaricah. Preobujeva se in se odpraviva do izhoda. Zunaj je zelo vroče! Sprehodiva se do avtobusne postaje. Točno takrat je pripeljal avtobus. Preden bom vstopila v avtobus se vam moram predstaviti. Sem Lana Novak. Stara sem 11 let in kmalu bom dokončala 6.razred. Imam dvojčka za bratca; Lan in Nik. Včasih sta res nadležna ampak še vseeno ju imam zelo rada. Moja starša sta Maša in Maks Novak. Imamo veliko hišo saj je mami arhitektka in zraven še zgodovinarka. Oči je pa po poklicu fotograf. Ja, njegov kabinet je posut s fotografijami in fotoaparati. Imamo tudi psa Tačkota, ki pa je moj. Zala je moja najboljša prijateljica. Ste jo že spoznali. Že se veselim naslednjega tedna saj se začnejo poletne počitnice in z družino gremo na morje! Zelo sem vesela, saj gre Zala tudi.
Zdaj pa moram iti na avtobus! Z Zalo se vedno in izključno vedno v sedeva na predzadnja sedeža. Pot je hitro minila. Poslovila sem se in se odpravila proti mojemu domu. Odprem vrata in vidim…teto Niko, strica Gašperja in Laro! »Ojla!!!!« pozdravim. »Hej!« se oglasi iz kuhinje mami. »Živijo, Lana.« zamomlja oči, ki prebira časopis. Malo se zaklepetam s sorodniki nato pa z Laro odcapljava gor. Pa sva v moji sobi. »Po dolgem času te že spet vidim!« me objame. Zasmejiva se. »Upsi! Malce imam razmetano sobo…« pripomnim. »Nič hudega.« odvrne in sede na stol. »Zdaj mi pa povej zgodbo kako je bilo v Franciji!« vsa neučakana rečem. »V redu…« začne pripovedovati. Zgodba v Franciji se mi je zdela zelo zanimiva. Oh, tudi jaz bi šla zdaj v Francijo. »To sem pa dobila od nekakšne gospe.« mi pokaže obesek. »Uau! Zelo lepo!« občudujem ogrlico. Zelo sva se zaklepetali, da je bila ura že pet popoldan. Kmalu so odšli.
Pritečem nazaj v sobo. Pogledam na telefon in vidim sporočilo od Zale.
Zala: Hej, Lana moram ti nekaj povedati. Ne tu na telefonu ampak v živo. Se vidiva jutri.
Malo zmedeno pomislim. Zala nikoli ne piše sporočila tako natančno in vedno se pogovarjava pozno v noč. Samo odpisala sem ji: Prav…
Tiho grem pojesti večerjo in se obleči v pižamo.
Imela sem grozne sanje saj sem sanjala, da se je Zala odselila. Ampak poglejmo naslednji dan…
Ko želim vstopiti v šolo zagledam Zalo, ki vsa nesrečna sedi na klopi. Vdihnem in izdihnem ter se ji približam. Sedem zraven nje. »Hej.« pozdravim. Začnejo ji kapljati solze. »Hej, zakaj pa jokaš?« jo nežno vprašam. »Pre-selili se bomo…« jokavo pove.
Svet se mi je obrnil na glavo. Sanje so se mi…uresničile. Ostanem brez besed in jo objamem. »Ne…ne! Ne bom ti pustila! Moja najboljša prijateljica si.« žalostno povem. »To pomeni, da tudi na morje z nami ne boste šli?!«. Pokima. »Lana…veš, da boš moja najboljša prijateljica za vedno in te nikoli ne bom pozabila.« razloži. »Tudi jaz ne.« se objameva.
-----
Se nadaljuje...