Ko smo bili zunaj sem se dolgočasila na klopi in opazovala druge sošolke in sošolce. Predstavljala sem si kako bi uživali z Zalo danes in med počitnicami. Nenadoma se zraven mene nekdo oglasi. »Živijo! Motim?« me pozdravi dekle iz paralelke. »Um…ne.« odvrnem. Sede zraven mene. »Jaz sem Emanuela. Ti?« se predstavi. »Lana. Me veseli.« ji po tiho odročim roko. »Vidim, da si žalostna. Je kaj narobe?« vpraša. Zavzdihnem. »Prijateljica se je odselila. Danes zjutraj.« mi kapljica spolzi po licu. »Oh, moje sožalje. Saj bo minilo. Se bi šla ristanc?« me potolaži. »Ne, hvala. Bom tu.« odgovorim. »Potem ti bom delala družbo, če smem?« mi še vedno govori. »Ni treba.« odvrnem. »Okej…« in sva ostali tiho.
Zagledam se v kamen. V ušesih zaslišim šumenje. Malce se ustrašim. »Kaj pa je?« vpraša. »Ah, nič…« odgovorim. Še enkrat se zazrem v kamen. Kar naenkrat se premakne. Izbuljim oči. »To je bilo nenavadno.« si v mislih rečem. Ko zaslišimo zvonec, se odpravimo notri po nahrbtnike. Še enkrat se zazrem v kamen. »Prideš?« me vpraša Ema (po krajšano). »Am…ja takoj.« ji odgovorim. Sklonim se h kamnu. Vidim, kako se začne tresti. Vstanem in se zmedem. »Imam res…ne, ne. Ampak…« pomislim. Poskusim odmisliti to in se odpravim v šolo po nahrbtnik. »Hej!« me ustavi moja sošolka. »Ja?« zadihano rečem. »Preiskala sem cel razred, a tvojega nahrbtnika nikjer.« skrbno pove. »Kako to?« malo prestrašeno odgovorim. »Pridi.« ji sledim v razred. Še enkrat preiščeva razred, ampak o mojem nahrbtniku ni duha ne sluha. »Si prepričana, da si ga tukaj pustila?« vpraša. »Ja. Ja sem.« odgovorim. To je katastrofa! Notri sem imela telefon, moje najljubše slušalke in vsa spričevala ter… moj dnevnik (čeprav ne vem, zakaj nosim v šolo dnevnik)! Ravno vstopi v razred učiteljica Deblar. »Gospodični, mar se ne bi odpravili iz razreda? Vajin avtobus bo vsak čas odpeljal.« naju opozori učiteljica. »Povejva ji, da ga ne najdeš!« mi zašepeta. »Ne!« šepetajoče zanikam. »Dekleti!« bolj glasneje pove. »Ja, že greva.« in odkorakava. Na stopnicah že vidim Emanuelo. »Nihče ti je ni moral ukrasti, saj je bil razred zaklenjen.« pojasni. Zaskrbljeno se oziram naokrog. Emanueli je že dolgčas. »Počakaj malo.« stečem do Eme. »Hej, oprosti ampak ne moram iti s tabo.« ji dopovem. »Lana?! Kaj pa sploh je?« jezno pove. »Nekaj nujnega.« že želim oditi. »S tabo grem.« in že hitiva do sošolke. Čudno me pogleda. »Maja, to je Emanuela. Moja prijateljica.« ji na hitro predstavim. Pokima. »V redu. Ema, situacija je taka. Izgubila sem nahrbtnik in sploh ne vem kako. Ves čas je bil v razredu ampak zdaj ga, kar ni.« ji razložim.
Nenadoma se mi pred mano vse zamegli. Zdaj je hodnik postal iluzija. Pri vhodu vidim osebo, ki v rokah drži moj lastni nahrbtnik. Pretresem si glavo in hodnik je nazaj tak, kot je bil. Ta trenutek sem totalno zmedena. Kako sem lahko videla tatu, ki je ukradel moj nahrbtnik. Zdaj se mi posveti, da moramo čimprej ga dohiteti. »Punci! Za mano!« zavpijem in že tečem proti vhodu. »Počakaj naju!« me komaj dohitevata. Ko pridem ven zagledam osebo v črnem puloverju. Grdo pogledam in tečem kolikor noge zmorejo. Skoraj sem ga ujela ampak je skočil čez ograjo. »Super!« si rečem.
Nekako splezam čez ograjo. Uspelo mi je priti na drug konec. Oseba se mi bo kmalu oddaljila. Nenadoma se zaletim v nekoga. Padem na tla. »Malo glej pred sabo!« se oglasi gospa. »Lana!« pritečeta še Emanuela in Maja. Gledam v smer kamor je šla oseba. »Si v redu?!« mi gledata dlan s prasko. »Ja, sem.« me malce zaskeli. »Tole mi pa prav nič ni všeč. Kar naenkrat si začela teči ven in zdaj si poškodovana!« pojasni Emanuela.
Na dlani vidim kako rana izginja. Debelo pogledam. »Moči?« zelo tiho zašepetam. »Kaj?« me vprašata. Samo sliši se moje glasno dihanje. »Lana?« me začudeno pogledata. Vstanem. »Punci… vama javim na moj star telefon. Ampak moram iti.« jima povem in odracam peš do doma. Med potjo si gledam zdravo dlan. Še enkrat razmislim. »Moči niso resnične. Kako jih potem imam?« po tiho rečem.
----
Nov deeeel!
Upam, da vam je všeč!
LYSM!
Pom1:unicorn::hamster:
:sparkling_heart:
Odgovori:
Tvoja dg
Moj odgovor:


Svetovalnica
strahhh do vsega
kaj naj?
hvala da si vzmš čs da to prebereš
naja
Obvestila
DODATNE UGODNOSTI ZA NAROČNIKE
Naročniki revije Pil, pozor!
Na Pilovi spletni strani imate naročniki revije posebne ugodnosti. V klepetalnici lahko z drugimi naročniki klepetate v ločeni sobi klepetalnice, ustvarjate teste v Galaksiji testov ter na vseh forumih objavljate fotografije in risbe.
Vse, kar potrebujete za aktivacijo ugodnosti, je naročniška številka.
Naročniško številko dobiš na e-poštni naslov, ki si ga vpisal/a na naročilnico. Dostop do dodatnih vsebin za naročnike lahko aktiviraš tudi tako, da vpišeš ime in priimek plačnika naročnine (to je najverjetneje eden od staršev oz. skrbnikov). Če številke nikakor ne najdeš, piši na revije@mladinska-knjiga.si in ti bomo pomagali.
Kam vneseš naročniško številko? Klikni desno zgoraj na svoj vzdevek in izberi “Dostop za naročnike” ali pojdi direktno na povezavo https://www.pil.si/mojprofil/aktivacija.