Živjo metuljčki!
Tu je četrti del moje zgodbe.

Sprehajal sem se po najnižjem nadstropju in tla so se zatresla. Julija me je prestrašena cukala. Kdo bi ji zameril? Jaz sem ji. Zato sem ves razjarjen zavpil: “Nehaj me cukati, saj si ti kriva, da sva tu! Ti in starša, ki ste me prepričali, da sem tu!” Končno me je nehala cukati in me užaljena gledala. Prisegel bi, da je jokala. Ampak sem končno povedal vse kar mi je ležalo na duši.

“Saj nisem mislil resno,” sem jo neuspešno hotel potolažiti in se zraven premikal. Tedaj pa sem prišel do kotička kjer se je slišalo pokanje kosti. Nekaj metrov naprej sem imel pogled na prizor, pred katerim sem Juliji zatiskal oči. Pol medved in pol robot je jedel človeške kosti in me pogledal s takšnim pogledom, kot bi govoril še žal ti bo, da si se rodil. Pogoltnil sem slino in si ogledal stvor. Imel je par kovinskih klešč in navadne grizlijeve noge, medvedovo glavo s kovinsko čelado in trup v srednjeveškem oklepu. Zraven mene pa se je prikotalila človeška lobanja. Julijo in nahrbtnik sem odložil ter vzel kovinski meč, ki je ležal blizu mene. Pošast je še enkrat zarjovela. Ko sem se obrnil, sem na pošasti videl Julijo. Zbal sem se za sestrico, zato sem z mečem srepo mahal predse. Julija je zakričala, na tleh pa je bila luža krvi a ne od Pošasti temveč Julijine. Zabodel sem lastno sestrico. Videl sem košček blaga, s katerim sem ji povil poškodovano roko. Kaj mi je bilo? To zraven mene ni pošast ampak sem pošast jaz. Prvič v življenju me je zajel neprijeten občutek, kot da bi mi srce zavijalo v nekaj temačnega. Meni neznani neprijeten občutek je prevzel moje telo. Prvič po enem tednu se mi je vlila solza in tega ji nisem preprečil. Ne, želel sem si, da se jih vlije še več, da me ima Pošast pravico pojesti in Julija sovražiti in zafrkavati. Ampak takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Pošast je nehala rjoveti, še več iz nje se sploh ni izvil noben zvok Julija pa je s povito roko stopila do mene in me objela.

“T j bla nesleca. Jaka lada te mam,” je rekla, saj še vedno ne zna odlično govoriti, ker je konec koncev še vedno stara eno leto. Vrnil sem ji objem.

Končno smo na zanimivih delih,
Heart