Hello! Tukaj je že nov del zgodbeeee! Upam, da vam bo všeč in vesela bom lajkca ali komentarja:kissing_heart:.


6. del

Kam hodiva? Kje sem izvedela? Pa ja ne v tisto temno ulico? Prosim ne! Nočem spet tja! Erikova roka me je še vedno vodila naprej, dokler nisva prišla do … tiste ulice.

»Nočem biti tu. Tukaj je strašljivo« rečem in se spačim od groze.

»To je …« Reče malo v zadregi »Moj dom.« Ups, nisem vedela. Mogoče sem malo grdo reagirala … A saj si je sam kriv da živi v tako grozni soseski. Ampak zakaj sploh živi tu? Tega kraja ne bi priporočala nobeni osebi.

»Kaj zdaj?« vprašam ko vidim da je tiho. Takrat Erik kot kakšna veverica spleza na streho ene od hiš. Kaj če se podre?! Prosim, naj bo previden. Z skorajšnjim zastojem srca sem gledala njegov podvig. Ko je končno prišel na vrh me je resno pogledal.

»Kar koli se zgodi Sabina, obljubi, da boš počakala spodaj.« Negotovo sem prikimala. Kaj je mislil s tem: kar koli se zgodi? V istem hipu sem spet zagledala kako se njegove oči večajo in postajajo bolj zelene. Tako kot dan prej se je začel zvijati od bolečin. Njegove roke so postajale vse bolj modre od napora žil, ki poganjajo kri. Tega ne morem gledati! Zatisnem si oči in čakam kaj bo.

»Aaaa! Boli!« sem zaslišala njegov glas, ko se je mučil brez solz pretrpeti to dogajanje. Takrat so se meni ulile solze. Pristne a nevidne. Niso bile resnične solze, bile so solze v srcu. Ne moram gledati ali poslušati tega trpljenja. Iz trenutka v trenutek bolj javka in kriči. Ne … ne morem! Brez da bi se spomnila njegovih zadnjih besed, se poženem za njim. Pač, ne poslušam. Storim kar mislim da je prav.

»Sabina, ne!« zakriči s še zadnjimi močmi. Jaz pa ga primem za roko in začutim bolečino.

»Aaaaaa!« začnem kričati še sama. Bolečina se mi pretaka po telesu tako kot Eriku. Mislim da bom prav ta trenutek umrla! Bolečina je že tako močna, da se je ne zavedam več. Čez čas pa preneha. Vsa bolečina. Za trenutek odprem oči in zagledam Erika, ki me gleda z jeznim, a hkrati žalostnim pogledom.

»Kaj je?« vprašam negotovo. Njegov pogled je bolj resen kot kadarkoli prej (Okej, kaj pa govoriš Sabina. Saj ga poznaš šele en dan!).

»Sabina, rekel sem ti, da počakaj!« se zdaj razhudi name kot tistega dne na učiteljico. Namenila sem mu rahločuten nasmeh, a sam je še vedno ostal mrk. Ampak, nekaj na njem je bilo drugačnega. Ni imel nog kot ljudje, njegov obraz se je spremenil, bil je večji in … bil je … zmaj. Sem vedela! Moja intuicija ima vedno prav. Nasmehnila sem se sama sebi ko sem videla, da me Erik še vedno gleda. Kaj je? Podal mi je roko (no lahko bi rekli taco) in jaz sem ga prijela. Udi so me še vedno boleli od tega … ne vem kako bi temu rekla. Podala sem mu svojo roko in … kaj?

Vaša dg