Pisalnica
Hojla! Pa je tukaj že 10. del! :tada::tada::tada: A kakorkoli. Kar začnimo!
Zjutraj sem se zbudila cela kramežljava. Še vedno ne dojemam tistega kar se je zgodilo včeraj. Pogledam na uro in je že 7.00. Skoraj bi že postala panična ampak sem se hitro spomnila, da gremo danes zjutraj v mesto. Potem res nekako vstanem, se oblečem in oddidem na teraso, kjer počakam mamo in atija. Tudi onadva se hitro zbudita. Ko pojemo zajtrk (danes se je ati še posebej potrudil) se usedemo v avto in se odpeljemo. Vožnja ni trajala dolgo. Majhno mestece ob prečudoviti obali britanskega morja je res prečudovito. Sprehod po mestu je res nekaj čudovitega. Kmalu pridemo do kavarne in ati res potrebuje še eno kavo (Pije res preveč kave!), zato se usedemo na njihovo teraso. Sama si naročim prijetno hladno limonado in popijem jo v sekundi. Seveda sta oja starša počasna kot polža, zato sem se šla razgledovati malo po mestu, ter jima rekla, naj me pokličeta ko gresta. Prišla sem že do staromodnega gradu pa do vrsto trgovinic s spominki... Nakar ga vidim. Pa saj to ni mogoče. Mar imam privide? Ampak dejansko je to on. James s svojima staršema. Hitro povlečem telefon iz žepa in mrzlično hitim na njegovo številko. Napišem mu sporočilo: "Poglej okoli sebe." Ko ga gledam, kako potegne svoj telefon iz žepa kratkih hlač in prebere sporočilo se začne takoj ozirati naokrog. Ko se najine oči staknejo mu pomežiknem in se skrijem, da me ne bi videli njegovi starši. Hitro jima nekja zašepeta ali pa pove (nisem čisto prepričana) potem pa steče proti meni. Ko pride do mene, me pogleda v oči nato pa me globoko poljubi. Traja nekaj časa potem pa se odmakneva drug od drugega.
"Kako to?" me vpraša.
"Kako kaj?"
"Imava pa res srečo, da se vidiva na točno takem kraju."
"Jah. Kaj naj zdaj," se zasmejim.
Tudi on se zasmeji potem pa me še enkrat pogleda in reče: "Greva na bližnjo plažo?"
"Lahko," mu odgovorim.
Nekaj časa hodiva potem pa prideva na majhno plažo v zavetju skal in grmičevja nekje bogu za hrbtom.
"Kako veš za ta prostor?"
"Enkrat sem izgubil starše v tem mestu potem pa sem šel malo raziskovat in našel to plažo."
"Kakšne čudne stvari se ti dogajajo."
"Ja. Tako nekako," se spet zasmeji. Njegovi nasmehi so mi zelo všeč.
"In? Kaj ste prišli počet?"
"Vsakoletni izlet v mesto. Pa ti?"
"Enako," mu odgovorim. Nekaj časa je tiho potem pa sedeva in objame me okoli ramen. Tako lepo mi že dolgo ni bilo.
"In? Kaj si rekla staršem, da si se jim izmuznila?"
"Bili smo na kavi potem pa sem jima rekla, da grem malo okoli ter, da me naj pokličeta, ko gresta."
"Jaz sem jima samo povedal, da naj me pokličeta ko gresta. Ampak tudi to ne bi bilo potrebno, saj je od tu do najinih skal le nekaj 10 minut."
"To je v bistvu kar dobra ideja. Pojdiva kar sama domov. Pa še več časa bova lahko skupaj."
"V bistvu res. Ampak dokler ne pok..."
Ravno v tistem trenutku sta oba telefona zazvonila in oba sva se oglasila in oba sva se pogovarjala s svojimi starši in oba sva jim povedala, da greva peš domov in oboji so se strinjali. Mar ni to prav velik čudež. Ko sva končala svoje telefonske klice sva se samo obrnila drug proti drugemu in se poljubila.
No tale del je sicer malo daljši ampak upam, da vam je všeč. Malo raznolikosti.
Lepo uživajte počitnice tisti, ki jih že imate, tisti ki pa jih še nimate pa uživajte še zadnji teden v šoli.
Lp p99
Zjutraj sem se zbudila cela kramežljava. Še vedno ne dojemam tistega kar se je zgodilo včeraj. Pogledam na uro in je že 7.00. Skoraj bi že postala panična ampak sem se hitro spomnila, da gremo danes zjutraj v mesto. Potem res nekako vstanem, se oblečem in oddidem na teraso, kjer počakam mamo in atija. Tudi onadva se hitro zbudita. Ko pojemo zajtrk (danes se je ati še posebej potrudil) se usedemo v avto in se odpeljemo. Vožnja ni trajala dolgo. Majhno mestece ob prečudoviti obali britanskega morja je res prečudovito. Sprehod po mestu je res nekaj čudovitega. Kmalu pridemo do kavarne in ati res potrebuje še eno kavo (Pije res preveč kave!), zato se usedemo na njihovo teraso. Sama si naročim prijetno hladno limonado in popijem jo v sekundi. Seveda sta oja starša počasna kot polža, zato sem se šla razgledovati malo po mestu, ter jima rekla, naj me pokličeta ko gresta. Prišla sem že do staromodnega gradu pa do vrsto trgovinic s spominki... Nakar ga vidim. Pa saj to ni mogoče. Mar imam privide? Ampak dejansko je to on. James s svojima staršema. Hitro povlečem telefon iz žepa in mrzlično hitim na njegovo številko. Napišem mu sporočilo: "Poglej okoli sebe." Ko ga gledam, kako potegne svoj telefon iz žepa kratkih hlač in prebere sporočilo se začne takoj ozirati naokrog. Ko se najine oči staknejo mu pomežiknem in se skrijem, da me ne bi videli njegovi starši. Hitro jima nekja zašepeta ali pa pove (nisem čisto prepričana) potem pa steče proti meni. Ko pride do mene, me pogleda v oči nato pa me globoko poljubi. Traja nekaj časa potem pa se odmakneva drug od drugega.
"Kako to?" me vpraša.
"Kako kaj?"
"Imava pa res srečo, da se vidiva na točno takem kraju."
"Jah. Kaj naj zdaj," se zasmejim.
Tudi on se zasmeji potem pa me še enkrat pogleda in reče: "Greva na bližnjo plažo?"
"Lahko," mu odgovorim.
Nekaj časa hodiva potem pa prideva na majhno plažo v zavetju skal in grmičevja nekje bogu za hrbtom.
"Kako veš za ta prostor?"
"Enkrat sem izgubil starše v tem mestu potem pa sem šel malo raziskovat in našel to plažo."
"Kakšne čudne stvari se ti dogajajo."
"Ja. Tako nekako," se spet zasmeji. Njegovi nasmehi so mi zelo všeč.
"In? Kaj ste prišli počet?"
"Vsakoletni izlet v mesto. Pa ti?"
"Enako," mu odgovorim. Nekaj časa je tiho potem pa sedeva in objame me okoli ramen. Tako lepo mi že dolgo ni bilo.
"In? Kaj si rekla staršem, da si se jim izmuznila?"
"Bili smo na kavi potem pa sem jima rekla, da grem malo okoli ter, da me naj pokličeta, ko gresta."
"Jaz sem jima samo povedal, da naj me pokličeta ko gresta. Ampak tudi to ne bi bilo potrebno, saj je od tu do najinih skal le nekaj 10 minut."
"To je v bistvu kar dobra ideja. Pojdiva kar sama domov. Pa še več časa bova lahko skupaj."
"V bistvu res. Ampak dokler ne pok..."
Ravno v tistem trenutku sta oba telefona zazvonila in oba sva se oglasila in oba sva se pogovarjala s svojimi starši in oba sva jim povedala, da greva peš domov in oboji so se strinjali. Mar ni to prav velik čudež. Ko sva končala svoje telefonske klice sva se samo obrnila drug proti drugemu in se poljubila.
No tale del je sicer malo daljši ampak upam, da vam je všeč. Malo raznolikosti.
Lepo uživajte počitnice tisti, ki jih že imate, tisti ki pa jih še nimate pa uživajte še zadnji teden v šoli.
Lp p99
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful si nadarjena. Še kar tako nsprej pa komi čakam naslednji del.lysm
1
🦋BUTTERFLY🦋
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Heyy!
Ko sem malo razoskovala objave, sem naletela na tvojo zgodbo. Takoj me je pritegnila in sem jo šla celo prebrat.Res super pišeš in upam, da boš napisala še kakšen del, čeprv je minilo že veliko časa odkar si objavila zadnjega.
Ful mi je všeč zgodba.
Lepo bodi,
writergirl14
Ko sem malo razoskovala objave, sem naletela na tvojo zgodbo. Takoj me je pritegnila in sem jo šla celo prebrat.Res super pišeš in upam, da boš napisala še kakšen del, čeprv je minilo že veliko časa odkar si objavila zadnjega.
Ful mi je všeč zgodba.
Lepo bodi,
writergirl14
0
Writergirl14 (neprijavljena)
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
