povezava do prejsnega dela<33333333333333333333333
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ljubezen-na-prvi-pogled-4/3



Po počitnicah se je nekaj spremenilo. Vsi smo se vrnili malo bolj zaspani, malo bolj odmaknjeni, ampak Liam… Liam ni bil več isti. Bil je tišji. Manj nasmejan. Njegov pozdrav je postal bežen, skoraj odsoten. In čeprav me ni odrinil, sem čutila, da postaja bolj oddaljen.

Sprva sem si rekla, da si domišljam. Da je utrujen. Da je mogoče samo prehlajen ali pod stresom zaradi šole. A ni minil le teden ali dva – minil je mesec. In moje srce je postajalo težje z vsakim dnem.

Vseeno nisem mogla nehati razmišljati o njem. Vsakič, ko sem ga videla, mi je bilo, kot da me stisne pri prsih. Ničesar ni rekel, a v njegovih očeh sem videla… nekaj. Morda utrujenost. Morda žalost.

Nekega dne, ko sem ga ujela samega na klopi ob igrišču, sem si zbrala ves pogum, ki sem ga imela. Srce mi je razbijalo, a sem sedla poleg njega.
»Hej, Liam. Vse okej? Že nekaj časa si... ne vem. Drugačen.«

Pogledal me je. Tiho. Dolgo. Kot da se odloča, ali naj mi pove resnico. Nato je samo odkimal in z rahlim nasmehom rekel:
»Nič takega. Samo... včasih človek rabi malo prostora, a veš?«

Ni bilo tisto, kar sem želela slišati. A sem pokimala. Razumela sem.
Tiste besede so mi ostale v glavi dlje kot bi hotele.
»Malo prostora.«

Naslednjih nekaj tednov sem ga pustila pri miru. Čeprav sem si želela, da bi se usedel poleg mene v razredu. Da bi me še enkrat nasmejal, da bi se dotaknil moje roke – čisto po nesreči.

A nič od tega se ni zgodilo.

Potem pa je prišel tisti petek. Vsi smo že čakali konec dneva, ko je učiteljica sporočila, da bomo imeli predstavitve zgodb, ki smo jih pisali v parih. Jaz sem mislila, da bo samo oddala ocene. Nisem bila pripravljena. Niti približno.

Ko je prebrala: »Ellie Washington in Liam Kingston,« sem skoraj padla s stola. Pogledala sem ga. On je pogledal mene. In nato... se je nasmehnil. Tisti stari, iskreni nasmeh, ki sem ga tako pogrešala.

Stopila sva pred tablo in ko je začel brati najin del zgodbe, sem slišala nekaj v njegovem glasu. Toplino. Spomin. Morda obžalovanje. Morda nekaj več. In ko sem jaz nadaljevala, me je gledal. Neprekinjeno. Tako, kot me še ni nikoli.

Ko sva končala, je vse za hip utihnilo. In potem – plosk. In še ena. In še ena.

Učiteljica je rekla: »Tole je bilo nekaj posebnega.« In Liam... Liam mi je šepnil: »Tudi ti si nekaj posebnega.«

V tistem trenutku se je ves tisti zrak med nama, vsa negotovost, vse besede, ki niso bile izrečene – vse to je izginilo. Ostala sva midva. In končno sem si drznila verjeti, da ta zgodba – najina zgodba – še ni prišla do konca.