2. P O G L A V J E: Pesem siren, 3. del


Locke je pospravil rapir in si slekel pulover. Začel si je ožemati črno kratko majico.
»Upam, da ima Isabel še vedno rezervna oblačila,« je mrko rekel. Z las mu je še vedno kapljalo. Začutila sem, da so se mi lica rdeče obarvala. Podrgnila sem se po njih in upala, da je rdečica izginila. V nasprotju z Lockom si jaz nisem slekla puloverja. Niti las si nisem ožela. Pustila sem, da je z mene teklo, medtem ko mi je iz nosa curljala kri. Moja pljuča so se še vedno rehabilitirala od skorajšne utopitve. Z Lockom sva ugotovila, da so bile vitice bolj podobne ožigalkam, saj sem od njih imela rdečo kožo, ki me je še vedno pekla.

»Locke! Lacy!« Isabel se je veselo smehljala in hodila proti nama. Nanjo se je naslanjal Justin, ki mu je krvavela rama. Joshua je šepal. Vsi trije so bili videti krvavi in utrujeni, a veseli.
»Kaj sta počela?« je vprašala Isabel, ko so se privlekli do naju. Justin je sedel na ležalnik.
»Neka sirena me je poskušala ubiti. Na koncu sem jaz njo. Z Lockom sva padla v vodo in se skoraj utopila,« sem rekla, kar je bilo precej dober povzetek dogodkov.
»*i*Ti*i* si se skoraj utopila,« je zagodrnjal Locke in si lase obrisal v brisačo, ki mu jo je dala Isabel. Ena je priletela tudi v mojo glavo in z njo sem poskušala spraviti čim več vode iz las.
»Mi pa smo poklali nekaj nesramnih siren. Nekaj smo jih uročili. Zabarakadirali smo vrata, a ne bodo dolgo zdržala,« je utrujeno rekel Justin. Njegov tul za puščice je bil prazen.
»Dobra stran je, da smo spoznali nove prijateljice,« je rekla Isabel in Justina objela okrog ramen. Voda je začela oblikovati tri postave: Tri identična dekleta. Trojčice.

No, niso bile povsem identične. Prva je imela svileno obleko v barvi sivke. Lase je imela spete v figo. Druga je nosila črne kavbojke in rdečo oprijeto dolgo majico. Lase je imela spuščene. Tretja je bila oblečena v roza pajkice in modro puhasto jopico. Lase je imela spletene v napol razpadlo kito.
»Hej,« je nenavdušeno rekla tista v kavbojkah. Njena sestra v puhastem puloverju jo je ostro pogledala.
»Jack, ne bodi tako mrka. Prijatelji so!« Široko se nam je nasmehnila, a so bile njene oči še vedno videti kot razbito steklo. Tista v obleki je zavila z očmi.
»No, dragi ljudje, to sta Jackie in Wendy. Jaz sem Kelli,« jih je predstavila. Videti je bila utrujena, naveličana življenja. »Smo sirene, izgnane iz Aloisine združbe siren.«
»Kaj se je zgodilo?« sem vprašala. Dekleta so molčala. Kelli in Wendy sta pogledali Jackie. Ta je zavzdihnila.
»Zaljubila sem se. Wendy in Kelli sta mi pomagali to prikriti pred ostalimi,« je zamrmrala.
»Je bil prijazen?« je vprašal Justin. »Je bilo vredno?«
»Nikoli nisem rekla, da sem se zaljubila v fanta,« je rekla. »In ja, bilo je vredno.« Previdno je pogledala sestri. Isabel jih je stisnila v skupinski objem.
»Pogrešala sem vas,«je rekla.
»Čakaj. Poznaš jih?« je vprašal Joshua. Isabel se je odmaknila od deklet. Pokimala je.
»Preden sem prišla v Vod se bila tu,« je rekla. »Ne točno na tem mestu. Sirene se stalno selijo.« Wendy ji je na ramo položila roko. »Ko si pobegnila se nam je skoraj strgalo. Še vedno smo vedele za vse informacije iz AZS, čeprav smo bile izgnane. Hotele smo te poiskati, a za tabo ni ostalo nebene sledi.«
Isabel je zavzdihnila. »Nekaj nesramnih morilcev iz Voda me je ujelo.« Ostro je pogledala Locka, ki se ni zmenil za njen pogled.
»No, pomembno je, da si nazaj.« Kelli je še enkrat objela Isabel. Potem se je obrnila k nam. »Pridite. Samo povijemo vam rane, potem pa morate oditi. Naslednji avtobus odpelje čez dvajset minut.«

*

Čez petnajst minut smo poviti čakali na avtobusni postaji. Nehalo je deževati. Sedeli smo na klopci in Justin je preštel denar. Ocenil je, da ga imamo dovolj za pet kart. In še pet kart, ker bomo vmes prestopili na drugo linijo.
Nezavedno sem strmela v Locka. Ker so mu sirene zasilno lase posušile s sušilnikom, so bili zdaj skuštrani. Očitno so ga motili, saj si jih je stalno popravljal. Vsake nekaj časa se je zastrmel vame, njegovo sporočilo je bilo jasno. Ni hotel, da bi ostalim povedala za poljub. Če sem bila iskrena me ni niti mikalo. Bilo je sramotno, nerodno in nepremišljeno. Čeprav sem si, ko sem pomislila na njegove ustnice, želela, da bi se zgodilo še enkrat. Stresla sem z glavo in začasno pregnala te misli.
*i*Samo razžalostilo te bo,*i* sem si rekla. V večini je bilo to res. Večino ljudi, ki sem jih imela rada, sem tragično izgubila. Kot prvo moj oče. Stara sem bila… mogoče pet let? Ne spomnim se dobro. Bil je raziskovalec in alkimist, če se prav spomnim. Nekoč je k nama domov prišel moški in zahteval nekaj kar se je imenovalo Glava duhov. Hotel je zvarek nesmrtnosti. Moj oče mu ni hotel ustreči. Moški ga je ubil. Kot drugo pa… Oh. Nihče drug. V Vodu so bili vsi nesramni. Drugih ljudi pa tako ali drugače nisem poznala.
»Lacy… Ali jokaš?«
Šele zdaj sem ugotovila, da me je razmišljanje o očetu spravilo v jok. Tako sem ga pogrešala. Hotela sem ga nazaj. *i*Nehaj, Lacy.*i*
»Hm?« Obrisala sem solze in obrnila stran. »N-ne jokam.« Obrnila sem se nazaj in upala, da so pogledali stran, a niso. »Kaj?!« sem jih nahrulila in začeli so delati druge stvari. Samo Locke je še vedno strmel vame. Morda sem si samo domišljala, a v Lockovih očeh sem opazila iskrico sočutja. Takoj je izginila. Prav gotovo sem si domišljala. Locke nikoli ne bi bil sočuten. Ne Locke, ki sem ga poznala.

Nerada to rečem, ampak šli smo na pravi avtobus. Skrivoma sem upala, da bomo šli na napačnega, a je bil Locke prepameten. Vedno je voznika vprašal kam pelje, ne glede na znak.
»Kam peljete?« je vprašal starega debelega voznika.
»Tamle piše! Si slep ali kaj? V Midtown peljem!« ga je nahrulil voznik. Isabel zraven mene se je skrivoma zahihitala, Locke pa je plačal za naše vstopnice. Vstopili smo. Šla sem zadnja. Voznik je zgroženo pogledal moje rožnate lase.
»Samo uničuje si lase. Preklemana mularija,« sem ga slišala zamrmrati. Pohitela sem za Isabel.
»Greva sem. Potrebujeva malo…. Ah, dekliškega časa,« je rekla in Justinu zatrepala s trepalnicami. Skomignil je.
»Kakor hočeš.«
Isabel me je porinila na sedež pri oknu v predzadnji vrsti. »Hej,« je rekla. »Ker sva edini dve dekleti, sem razmišljala, da bi se morali bolje spoznati.« Pobrskala je po svoji torbi in ven potegnila čigumije z okusom po mangu (iskreno ne vem, kje jih je dobila). »Čigumiji. Najboljši način spoznavanja ljudi.« Ponudila mi jih je.
»Strinjam se,« sem rekla s tonom strokovnjaka. Morala sem priznati, da je bil mango dober. A so bili vseeno borovničevi moji najljubši.
*

Ko je avtobus ustavil, smo izstopili. Sonce je zahajalo. Naslednji avtobus naj bi odpeljal šele zjutraj.
»Kaj zdaj?« je vprašal Justin.
»Utaborimo se,« je odvrnil Locke

*zelena*☆ ☆ ☆*zelena*

:unamused:Ughhhh, vem. Ful dol boooriiing del. Najpr,ej sm napisala dva, pol sm pa pomislna: "Zkj bi napisala dva boring dela, če lah enga?"