okej ljudje, trajal je en mesc pa pou ampak smo tuki. ful časa sm razmišlala in ugotovila, da nimam več neke motivacije za pisanje, iskreno po letu in pol pisanja, istih likih in use sm se mal naveličala. tko da, na koncu sm s eodločila da bomo zgodbo tuki zaklučil, ta deu je mau daljši, verjetno ni glih najboljši in vse se dost na hitr zgodi ampak se mi zdi, da vseen nekak bolš, da nardim nek konc kokr pa da sam nikol ne končam.
----------------------------------------------------
Sobota je tu, hitreje kot bi si želela. Zbudim se že pred budilko. Nekaj časa ležim v postelji in gledam skozi okno. Danes bom končno spoznala Connorja.

Ko pridem v kuhinjo, je Rebecca že tam. Sedi za mizo in nekaj gleda na telefonu.

»Dobro jutro,« zamrmram.

»Jutro.«

Pripravim si zajtrk in se usedem nasproti nje.

»Si živčna?« me vpraša.

»Malo. Ti?«

»Tudi. Ampak bolj me zanima, kakšen je.«

Rahlo se nasmehnem. Tudi mene. Po zajtrku se odpravim v svojo sobo. Sedim na svoji postelji in čakam. Ko s emi malce mudi, se končno oblečem in se odpravim.


V avtu je precej tiho. Oče vozi, mama sedi poleg njega, Rebecca pa je poleg mene. Občasno pogledam skozi okno in opazujem mimoidoče. Poskušam se zamotiti, ampak mi misli vedno znova uidejo k srečanju.

Ko prispemo, Connorja še ni. Usedemo se za mizo ob oknu in naročimo pijačo.

»Mogoče je še na poti,« reče mama.
Nekaj minut kasneje se odprejo vrata kavarne. Vstopi fant, ki ga še nikoli nisem videla. Za trenutek se ozre po prostoru, nato pa pogleda proti naši mizi. Mama vstane.

»Connor.«

Obrne se proti nam in se rahlo nasmehne.

Ko pride bližje, vsi vstanemo. Ne vem, ali naj ga objamem, mu podam roko ali samo rečem živjo. Na srečo prvi spregovori on.

»Živjo.«

»Živjo,« odgovorim.

Njegov pogled za trenutek obstane na meni.

»Ti si torej Sophie.«

Prikimam.

»In ti si Rebecca?«

»Ja.«

Vsi se usedemo. Prvih nekaj minut je precej nerodnih. Pogovarjamo se o poti, vremenu in podobnih nepomembnih stvareh. Nihče ne ve čisto, kako začeti. Potem Rebecca vpraša nekaj o njegovem delu in pogovor počasi steče. Connor je precej bolj sproščen, kot sem pričakovala. Ima smisel za humor in občasno se pošali tudi na račun staršev. Ko se zasmeje, opazim, da ima precej podobne oči kot jaz.

To je prvi trenutek, ko se mi zazdi, da je res moj brat.

»A ti pa hodiš v srednjo šolo?« me vpraša.

»Ja. Letos grem v prvi letnik gimnazije.«

»Kako se ti zdi?«

»Bomo videli.«

Nasmehne se.

»Pošten odgovor.«

Pogovor traja še kar nekaj časa. Izvem nekaj stvari o njegovem življenju, on pa tudi nekaj o meni in Rebecci. Ničesar ne izvemo čisto do konca, ampak mogoče je tako celo bolje. Ko se začnemo odpravljati, Connor omeni, da bi se lahko še kdaj dobili.

»Meni je okej,« rečem.

»Tudi meni,« doda Rebecca.

Izmenjamo si telefonske številke in se poslovimo. Ko se usedem v avto, si oddahnem.

»No,« reče Rebecca. »Ni bil tako slab.«

»Ne, res ni bil.«

Med vožnjo domov razmišljam o srečanju. Še vedno se mi zdi vse skupaj precej nenavadno, ampak vsaj zdaj Connor ni več samo ime na papirjih. Ko pridem domov, najprej vzamem telefon.


James: No?

Jaz: Preživela sem.

James: To je dober začetek.

Jaz: Res je prijazen. Malo čudno je bilo, ampak v redu.

James: Sem vesel zate.

Za trenutek gledam v zaslon.

Jaz: Hvala, ker si me poslušal zadnje dni.

James: Vedno, Soph.

Telefon odložim in se nasmehnem.
****
*B*čez 2 tedna*B*

Naslednja dva tedna mineta precej hitro.

S Connorjem si začnemo občasno pisati. Nekajkrat se dobimo tudi v živo. Še vedno je malo nenavadno, ko ga pokličem brat, ampak počasi postaja vse bolj naravno. Tudi Rebecca se z njim dobro razume. Nekega popoldneva mi Connor pošlje sporočilo.

Connor: Mimogrede, a imaš fanta?

Začudeno pogledam v telefon. Kaj za vraga si mislim?

Jaz: Zakaj pa sprašuješ?

Connor: Samo zanima me. Saj lahko vprašam, ne?

Jaz: Ja…

Connor: No..

Jaz: Kako si vedel?

Connor: Videl sem vaju. Večkrat.

Jaz: Ou.

Connor: Saj ne bom nič rekel staršem.

Jaz: Hvala

Odložim telefon in se nasmehnem. Nekako mi je všeč, da ga zanima tudi ta del mojega življenja.

***

Počitnice so skoraj pri koncu. Z Amelio sva zadnje dni poskušali izkoristiti čim bolje. Nekajkrat smo šli ven tudi z Jamesom. Vse je bilo precej običajno, kar mi je po vsem, kar se je zgodilo, pravzaprav zelo ustrezalo.

Zdaj stojim pred ogledalom in si popravljam lase. Jutri se začne šola. Prvi letnik gimnazije. Še vedno se mi zdi neverjetno, da je poletja skoraj konec. Telefon zavibrira.

James: Greva danes še kam?

Jaz: Lahko. Kam pa?

James: Presenečenje.

Zavijem z očmi, čeprav me ne vidi.

James: Pridi čez pol ure.
Obujem superge, vzamem telefon in se odpravim ven. James me že čaka pred hišo.

»Hej.«

»Hej.«

Objame me in me na hitro poljubi na lice.

»Greva?«

Prikimam. Odpraviva se proti parku. Sonce počasi zahaja, zato ni več tako vroče kot čez dan. Nekaj časa se pogovarjava o čisto običajnih stvareh. O šoli, poletju in o tem, kako nama sploh ni jasno, da je konec počitnic.

Ko prideva do klopi, se usedeva. Nekaj časa opazujem ljudi, ki hodijo mimo, in razmišljam o zadnjih tednih.

»Čudno poletje je bilo,« rečem.

James pogleda proti meni.

»V dobrem ali slabem smislu?«

»V obeh.«


»Ja, razumem.«

Spet nastane tišina, ampak tokrat mi ni neprijetna. Naslonim glavo na njegovo ramo in nekaj časa samo sediva.

»Veš, da te bom jutri tudi videl?« reče.

»Vem.«

»Samo preverjam.«

Zasmejim se.

»Ne moreš brez mene niti en dan?«

»Ne.«

Rahlo zmajem z glavo, a se še vedno smejim. James se obrne proti meni. Nekaj časa me samo gleda, zato ga začudeno pogledam nazaj.

»Kaj?«

»Nič. Samo lepo te je gledati.«

Zavijem z očmi, čeprav se ne morem nehati smejati.

»To je bilo pa precej osladno.«

»Vem. Ampak je res.«

Zasmejim se in pogledam stran. Čez trenutek začutim njegovo roko v svoji. S palcem mi počasi gre čez členke, potem pa se spet obrnem proti njemu.

Tokrat se neha smejati. Samo pogleda me in se mi približa.

Njegove ustnice so na mojih. Eno roko položi ob moje lice, jaz pa se z drugo še vedno držim njegove. Ko se za trenutek odmakneva, ostane čisto blizu. Njegove zelene oči iščejo moje, na obrazu pa ima tisti nasmeh, ki ga tako dobro poznam.

»Kaj?« ga tiho vprašam.

»Nič,« reče in se nasmehne. »Rad te imam.«

»Tudi jaz tebe.«

Še enkrat me poljubi. Tokrat ga za trenutek primem za majico, preden se odmakneva.

»Zdaj pa res moram iti,« rečem, čeprav se mi nikamor ne mudi.

»Še malo.«

»James.«

»Kaj?«

»Jutri se vidiva.«

»Saj vem.«

Nasmehnem se in ga še enkrat poljubim, preden končno vstanem.
-----------------------------------------------------------
hvala usem k ste bral mojo zgodbo res:) mogoče oz verejtno bo kšna nova zgodba, nevem s kšno tematiko( rada pišm ljubezensko pa to, ampak rn i am not in the mood for thiss) lysmmm<<33