To je zgodba o vojni, med vojno.
<3
Z roko sem pobožala svoje lice, ki je močno krvavelo, zdaj krvave roke sem splaknila v potoku in se zazrla čez širni travnik, ki se razteza v daljavo. Še vedno nisem dovolj daleč in v glavi mi odmevajo zamolkli streli topov in strelov raznih pištol, premikanje težkih tankov na gosenicah in krikov zadetih, ranjenih in prestrašenih vojakov ter meščanov. Jaz sem ostala sama, ko sta mama in oče odšla po denar na banko, ravno takrat pa so tja odvrgli bombo. Tako sem zdaj tu, sama. Jezno sem si obrisala vrele solze, ki so mi privrele iz oči in plunila kri v travo. Zdaj moja pot seka meje raznih držav, namenjena sem nekam kjer sem edino vrana, k svoji stari mami v Švico grem. Ne znam nemško, a naučila se bom, vsaj malo. Zdaj sem si umivala vroč obraz, ko sem si zdrgnila vso zasušeno kri sem se odpravila dalje. Rila sem skozi visoko travo, ki je rasla iz razmočenih tal, in me je vlekla vase. Trenutno sem v Italiji, še kakšen teden pa bom na cilju, drugače sem Francozinja, ampak smo se zaradi meni neznanih razlogov preselili v Italijo, zdaj pa bežim v Švico k babici. Komaj 14 let imam. Ne razumem ljudi, ki posadijo seme zamer, na koncu pa vsklije in obrodi sadove, predloge, ki zanetijo vojno. Tako se vse zasuče na vzdol in pada z vedno večjo hitrostjo. Ima me, da bi zakričala na ves glas in začela brcati visoko travo, ki me reže po nogah, ampak tega ne morem, če me kdo sliši bo po meni. V meni vlada nemir. Tako rada bi pretepla prvega človeka, ki pride mimo, sprostila jezo, žalost in obup, ki jih pestim v sebi. A pot moram nadeljevati. Otrpnem, ko zaslišim korake, ki počasi napredujejo proti meni, zagrabita me panika in obup, konec je z mano, pomislim, sigurno so me opazili.

~~~~
kmalu pride naslednji del.
:fire::fire::fire::fire: