*b*7. POGLAVJE: *b*, 2. del

V sproščenem pogovoru prideva na dvorišče, se posloviva in odpraviva vsak v svojo smer. On, da gre nekomu pomagati zidati in jaz na pustolovščino iskanja proste vtičnice ali vsaj vtičnice.

Ko jo najdem, vanjo priklopim enega od podaljškov in nato v ta podaljšek še enega in počasi pridem do našega "kotička" na dvorišču. Strgam škatlo iz štedilnika in ga pustim na vozičku. Na eni plošči se trudim pripraviti čim manj ogabno paradižnikovo omako, na drugi pa zavrem vodo in naredim makarone.
»Hej, družba?! Kmalu bo hrana, samo krožnike in pribor moram poiskati,« se zaderem.
»Okej,« se nekdo zadere nazaj.
Kmalu sedimo ob ponovno prižganem ognju in jemo makarone s sprejemljivo omako.
»Ni tako slabo...« reče Kris.
»Hočeš reči, da si dvomil v moje sposobnosti?«
»Ne...«
Ob njegovem prestrašenem izrazu na obrazu vsi izbruhnemo v glasen smeh. Kris nas začudeno pogleda, potem pa se nam pridruži.
Očitno makaroni res niso bili tako slabi, saj jih vse pojemo kot za šalo. Ali pa smo bili samo tako lačni, da smo pojedli tudi to ogabo.
»Naslednjič kuha nekdo drug,« reče Erik.
»Ja, mislim da si se ravnokar javil,« odvrnem. Erik se namršči, ampak ne ugovarja.
»Ali boste z zagrajevanjem kmalu končali?«
»Verjetno.«
»Okej, torej se lotimo dela,« rečem navdušeno.
»Ja, mi se bomo lotili dela, ti April pa lahko... pomiješ posodo?« vpraša Erik in hitro ošvrkne mojo desno roko. Zavijem z očmi.
»Ni šans, to je ubistvu najslabše opravilo na svetu. Raje grem še enkrat ven in se borim s celo hordo zombijev, kot pa da pomijem posodo.«
»Nekdo jo bo moral...«
»Ne jaz!«
»Ti bom jaz pomagala,« reče Marija in se namuzne.
»Okej...«
Alja, Kris, Olivija in Erik izginejo, midve pa obsediva.
»Verjetno morava zdaj najti umivalnik...«
»Stranišče?«
»Dobra ideja...«
V največjo posodo naloživa umazane krožnike in pribor in Marija jo odnese proti stranišču.
»Misliš, da bi se tukaj lahko stuširali?«
»Mogoče imajo tuš... lahko pogledava.«
Prikimam. »Koliko pa je vhodov za zagraditi?«
»Dva. En je končan, drug je malce pod polovico. Še dobro, da je parkirišče zunaj, drugače bi bili vhodi zagotovo široki in bi nam vzelo več tednov, da bi jih zagradili.«
»Pravično. Pozabili sva milo in krpo,« rečem ko prideva do stranišča.
»Pa res.« Marija odloži posodo v širši umivalnik, nato se pa spet počasi odpraviva ven in v neko trgovino. Ko se vrneva se lotiva dela. Jaz pomijem krožnike in pribor, Marija večji posodi. Ko končava vse skupaj pustiva tam, da se posuši. Narediva še en krog po kopalnici in zaprepadeno ugotoviva, da ni nobenega tuša. »Očitno se bomo morali znajti in ga narediti...« zavzdihnem.
Ko prideva ven iz stranišča zavijeva proti druščini. Oranžna stena je zdaj že pri koncu.

Ko smo zaprti pred zunanjim svetom zavijemo v trgovino z oblačili.
»Čas za modno revijo!« reče Olivija navdušeno.
»Dobra ideja! Vsak si izbere obleke in se v njih obleče. Potem bo vsak glasoval za eno,« se ji prav tako navdušeno pridruži njena sestra.
»Okej!«
»No, mene ne rabite šteti zraven,« reče Erik.
»Mene tudi ne,« reče Kris.
Namuznem se: »A se bojita, da bosta izgubila?«
Erik prhne. »Ne,« reče očitajoče.
»Torej sta zraven!« reče Marija.
Tokrat z očmi zavije Erik in s Krisom se odvlečeta proti moškim oblačilom. Sama grem najprej na lov za hlače.

Med tem, ko si izbiramo nova oblačila in imamo "modno revijo" se zunaj stemni. Po Aljini zmagi smo ponovno ob ognju, tokrat v novih in čistih oblačilih.
»Predvidevam, da niste zaspani?« vpraša Marija.
»Ne,« rečem soglasno z Olivijo in Erikom.
»Ste za igro monopolija?« vpraša upajoče.
»Ja,« rečem navdušeno. Monopoli je ena mojih najljubših družabnih iger. Ostali tudi pritrdijo. Z Marijo stečeva v trgovino in se vrneva z novim setom monopolija. Med tem ostali priskrbijo luči, hrano in pijačo. Dolgo v noč se igramo, jemo, pijemo in se zabavamo. Po tako dolgem dnevu si zaslužimo.

Eno dolgo igro monopolija kasneje si z Marijo in Olivijo skupaj iščemo kotiček za spanje. Odeje in vzglavnike si namestimo v bližini ognja, pod streho ene trgovine. Nedaleč stran se namestijo tudi Erik, Kris in Alja.
»Bi morali stražiti?« nervozno vpraša Erik. »Menjamo se, ko je tisti na straži zaspan?« Narahlo prikimam.
»Kdo bo prvi?« vpraša Olivija.
»Bom jaz,« rečeta Kris in Erik soglasno. Rahlo se zasmejemo. Erik se odpravi sedet k ognju, Kris pa izgine pod odeje.
»Erik, ko boš zaspan me zbudi,« mu reče njegov brat nato pa nad nas pade tišina.

Zavzdihnem, saj zaradi roke ne morem ležati na svojem najljubšem boku. Svojo "posteljo" prestavim stran od strehe in se ozrem proti zvezdam. Dolgo časa samo strmim gor v neskončno lepoto vesolja. Kot vsako noč do zdaj se mi ulijejo tihe in boleče solze. Ker na vsak način ne morem zaspati, vstanem in se pridružim Krisu ob ognju. Očitno sta se med mojim strmenjem v nebo že zamenjala. Bog ve, koliko časa je že minilo odkar smo šli spat, ampak če me moja ušesa ne varajo okoli mene že vsi spijo.
»Ne moreš spati?« Prikimam.
»Si v redu?« Ponovno prikimam, tokrat bolj neprepričljivo. S tal poberem vrečko čipsa in jo izpraznem.
»Si prepričana?« S polnimi usti in pogledom uzrtim v čips še enkrat prikimam. Z velikim naporom zadržujem solze. Zamotim se s pobiranjem smeti po tleh, česar do zdaj ne bi *i*nikoli*i* naredila prostovoljno. Nekaj s temi zombiji mi je prišlo v glavo in zdaj me pospravljanje pomirja? Ne.
»April? Nisi v redu... noben od nas ni, zdi se mi, da tega ne rabiš skrivati s pospravljanjem. V redu je, če kdaj nisi v redu, čeprav v našem primeru je to večino časa... ampak... saj me razumeš?« Prikimam, pogled pa še vedno usmerjam v smeti po tleh.

»Aljo poznava že odkar smo bili otroci, zameje kot sestra. Že res, da se *i*včasih*i* ne zna obnašati ampak, ko se zbližaš z njo postane prijetna oseba. Tudi njeno čudno obnašanje ni brez razloga. Njena družina je... lahko bi rekel zakomplicirana.
Po navadi smo po šoli vedno šli k nama domov, saj Alja ne mara svojega stanovanja. Tisti dan, ko je izbruhnila apokalipsa smo šli vsi trije k njej, saj je tam pozabila zvezek ali nekaj, nisem prepričan in niti ni pomembno. Že takrat je bilo po mestu čudno tiho, saj veš, ker so izginili ljudje. Od Alje mami nas ni pustila nazaj ven in ker smo ugovarjali, nas je zaklenila v Aljino sobo. Tam notri smo bili mislim, da en dan pa pol. Potem nas je ven spustil njen oči, njena mami je bila mrtva. Njen oči nas je napodil ven iz hiše. Ker nismo vedeli kaj se dogaja in kdo so zombiji, smo se odpravili proti najinem stanovanju, ampak nas najini starši nekako niso hoteli tam, zato smo šli v mestno stranišče.«
Kris povesi glavo in s pogledom boža prste na svojih nogah.
»Kris, to je grozno... Ne morem si predstavljati, kako težko ti mora biti...« Približam se mu in ga objamem, on mi objem vrne.


***
guess what?
to poglavje šekr nima imena in vem da sm obljublja daljše ampk se mi kinda ni dal pisat in sm tuki zaključla lol
ampk mate tuki backstory tku da be happy