Ela je prislonila steklenico bliže k očem. Znotraj se je svet premikal — ne več kot miniaturna pokrajina ujeta v steklu, temveč kot resničen svet, ki je odzvanjal z energijo, z napetostjo, ki ji je govorila, da to ni več igra domišljije.

V steklenici je zagledala postavo, ki je stala pri fontani. Bila je drobna, zavita v tančico svetlobe, in dvignila je roko. V istem trenutku se je Ela zazibala — ne fizično, ampak kot da bi jo nekaj iz sveta znotraj steklenice pritegnilo vase.

Dotaknila se je temnega steklenega ključa in začutila, da ni narejen le iz snovi, ampak iz spomina. V njenih mislih so se začele prikazovati slike: njena babica, še mlada, kako stoji ob Dvojni duši, in govori z nekom, ki ni imel obraza — a izžareval je moč.

Arkem.

Ela je s tresočimi prsti vzela steklenico in ključ. Postavila ju je skupaj na kamnito ploščo pri potoku. Trenutek je oklevala, nato pa ključ vstavila v drobno razpoko na dnu steklenice, ki je tam — do tistega trenutka — ni bilo.

Zrak je zadrhtel. Ptice so obmolknile. Zemlja je tiho zadonela.

In steklenica je počasi začela izginjati.

Ne razbiti.

Ne eksplodirati.

Izginjati.

Kot da bi se raztapljala v tančico resničnosti.

Ela je čutila, kako jo nekaj vleče naprej. Sredi svetlobe, ki se je širila iz razpadajoče steklenice, se je odprl prehod — ni bila odprtina, ni bil tunel. Bil je občutek, kot da stopaš v sanje, ki jih hkrati čutiš in oblikuješ.

Brez nadaljnjega razmišljanja je stopila naprej.

Ko je odprla oči, ni bila več v gozdu. Stala je na tlakovanem trgu. Zrak je bil gost z vonjem po roži, ki je nikoli ni poznala, a se ji je zdela domača. Stolp je bil zdaj blizu, veliko večji, skoraj grozeč. Na ulicah so se premikale postave — nekateri so bili ljudje, drugi pa... sencasti, komaj vidni. Njihovi pogledi so se ustavljali na njej. Vedeli so, da je nova. Da ni od tukaj.

Nekdo ji je pristopil. Mladenič, obraz mu je bil svetel, a oči starodavne.

»Ela,« je rekel. »Si pripravljena? Ključ si uporabila. Zdaj si ena izmed nas.«

»Kdo si ti?« je vprašala.

Nasmehnil se je. »Sem tisti, ki je babici dal zemljevid. In tisti, ki je izgubil brata zaradi Arkemovega prekletstva. Ampak še ni konec. Zdaj se lahko začneš boriti.«

Nato ji je podal steklen list papirja, ki se je zasvetil v njenih rokah.

Na njem so bila zapisana samo tri besede:

»Iskanje se začenja.«