Hej, odločila sem se da bom pisala o svojem življenju. Upam, da vam bo všeč! Ne bodo pa le zgodbe temveč nauki oz. dejstva, ki sem jih doživela. Začnimo!

Danes sem se že zbudila nekako razdraženo! Sanjala sem...ah saj ni pomembno. Oddelala sem šolo in potem odšla na vsakdanji sprehod. Šla sem do najlepše razgledne točke v naši mirni vasi. Med hojo do nje sem na vogalu pred bližnjim gozdom zagedala lopo. Sicer jo vidim vsak dan, ko grem...ampak DANES! Nekaj v meni mi ni dalo miru zato sem se ji približala. Po navadi je bil tam simpatično glasen, rjavi pes, ki me je vedno lepo veselo pozdravil. Danes pa ŠOK! Ležal je v njegovi majhni železni lopi. Solze so mi kar začele liti po mojem nežnem obrazu. Nekajkrat sem ga poklicala ampak nič! Le šumenje vetra, ki mi je mršilo lase. Šele nato sem se zavedala, da ta pes več ni pri nas ampak nekje drugje, nekje na svetlem, ne pa v črni, hladni lopi brez vsega! Niti sanjalo se mi ni, da so lahko ljudje tako brez čutni, da nedolžnega prisrčnega psa pustijo ležati v zanemarjenem kotu. Zakaj so ljudje taki, sem se nenehno spraševala. Zakaj živo bitje pustijo na hladnem, sami pa so na toplem in se zabavajo. Sama v sebi pa sem še jaz začutila krivdo. Pet let že živim tukaj! Pet let! Zakaj temu psu nikoli nisem posvečala pozornosti? Zakaj mu nisem prinesla priboljškov? Zakaj ga nisem pobožala? Zakaj ga nisem.....zakaj? Vedno sem šla mimo kot, da je vse v redu, nikoli se nisem vprašala kako hudo je temu psu! Ampak nekaj sem se pa zavedala, da je po toči zvoniti prepozno! Ko bi le lahko zavrtela čas nazaj. Z jokajočim nežnim obrazom sem odhitela domov.

No to je moja (tokrat kratka) zgodba! Upam, da vam je bila všeč in, da ste ob njej nekaj začutili! Seveda bom zelo vesela pohval in kritik v komentarjih.
Uživajte življenje in se zavedajte, da je lahko vsak trenutek zadnji!