Bil je štiriindvajseti december. Dan, ko je v zraku nekaj čarobnega in si vesel brez kakršnegakoli razloga. A zame ne - zame je to grozno živčen in naporen dan! Ker sem le neizkušena in naivna dijakinja, se ta dan lahko prevesi v popolno katastrofo! Danes moram na božični prireditvi biti animatorka mulcev, ki so mi jih njihovi starši preprosto odvrgli pred noge. Očitno jih ne briga kaj se bo dogajalo z njihovimi otroci... Če si bo kdo od njih zlomil roko ali pa se bodo pretepli do smrti, bom najverjetneje kriva jaz in ne direktor, ki me je spustil v ta neizhoden položaja. Še zadnjič sem se pogledala v ogledalo in si že stotič popravila pentljo, ki jo je vleklo nekam bolj v desno, potem pa sem zamahnila z roko: kot da krdelo otročajev zanima kako izgledam!

Stopala sem po zasneženih ulicah in premišljevala zakaj sem morala vzeti točno te škornje, saj prstov na nogah sploh nisem čutila. Saj je vseeno! Tako ali tako bom verjetno umrla in direktor bo obžaloval do konca življenja, da mi je zaupal takšno neizvedljivo nalogo, kot je ta! V pričakovanju, da bo to najslabši večer mojega življenja, sem se odpravila naprej. Od Mestne prireditvene dvorane me je ločevalo samo še nekaj metrov. Začutila sem kako me je stisnilo v trebuhu in pomislila sem, da bi se bilo dobro vrniti domov, gledat božične filme, zleknjena na kavč in s toplim kakavom v rokah. Ahh... že misel na to je božanska... Okej okej, zresnimo se! Če ne opravim tega dne z odliko, se lahko kar poslovnim od svojega sanjskiega dela! In tudi Anje ne morem kar pustiti same. Obljubila sem ji, da bom prišla.

Pred mano so bila visoka vrata. Vrata v Mestno prireditveno dvorano. Vdihnila sem in izdihnla, da se je pojavil meglen oblaček moje sape. Vstopila sem. Vame je butnil topel val najrazličnejših vonjav. Cimet, čokolada, alkoholne pijače... - vse je bilo na kupu zmešano in premešano v en tak čuden vojn, ki te je zadušil, če si ga preveč vdihnil. K meni je priskakljala Anja. "Sem vedela, da boš prišla! A ni super? Ta večer bo zakon! Kar čutim v zraku!" je kar zacvilila od navdušenja. Iz mene je v odgovor (očitno) prišel le pridušen 'mhmh'. Anja me je zgrabila za rokav in me odvlekla do najine garderobe, za katero se je izkazalo, da je pravzaprav le mrzla shramba. A Anja je bila navdušena. Bila je videti zares srečna in tako nasmejane je nisem vedela že vse od tretjega razreda, ko smo imeli novoletno predstavo in je dobila glavno vlogo. Nisem ji hotela pokvariti tega. Le zakaj bi ji?

"Tamle je kabina za preoblačenje in tam so obešalniki!" je vzhičeno pokazala proti omari za metle in zastarelemu obešalniku, ki je že razpadal. Poskusila sem delovati veselo in kar se da navdušeno odkrevsala k omari za metle. V njej sem se počutila otesnjeno in verjetno mi ni treba podrobno opisovati kako temno je bilo.
Ko sem nase končno navlekla kičasto barbi-oblikico (tako ji rečem ker v njej izgledam kot barbika), sem počasi odprla vrata omare, da bi zlezla ven. Nadela sem si najpriprečljivejši zdolgočasen pogled in že hotela odpreti usta, da bi se začela pritoževati nad mojo opravo, a ta so le obstala. Anja je ležala na tleh. Mrtva.

Se nadaljuje...