...Nemo sem zrla v Anjo, ki je nepremično ležala na tleh. Zraven njene glave se je razlivala rdeča tekočina. Takoj sem vedela, da je kri. Zaprla sem oči in glavo sunkovito obrnila vstran. Anje nisem mogla gledati! Vsaj ne takšne. A nisem si mogla pomagati in sem še enkrat poškilila k truplu. Iz njene glave je mazela kri. Lasje so ji padali na oči. Njeno telo je negibno ležalo na mrzlih kamnitih tleh shrambe. Takrat sem se zavedala, da se to zares dogaja. Anja je mrtva.

Zaslišala sem, kako nekdo neučakano trka po vtatih. "Špela, Anja! Kje sta!?" Direktor. Samo še tega mi je manjkalo! Stekla sem k vratom in jih odprla. "Špela, kje se obirata!? In kje je Anja?" O sranje! "Mm... Anja je... amm ona... Šla je na stranišče!" sem naposled izdavila in se postavila med vrata, da direktor ne bi videl kje je Anja zares. "V redu. Ampak, če se z Anjo ne prikažeta pred enajsto, bodo resne posledice!" Nisem vedela kaj te podledice bodo, a obljubila sem, da bova prišli takoj, ko bova lahko.

Ko je direktor odšel, sem se zgrudila na tla in glavo zakopala v dlani. "Fak, fak, fak..." sem tiho ponavljala, a za to mi ni bilo nič lažje. Mislila, bom, da sem bom zjokala, ali kar bruhala. Morda bom celo doživela živčni zlom, kdo bi vedel? A zdaj nisem smela razmišljati o tem. Morala sem vse skupaj popraviti! A kako popraviš dejstvo, da je tvoja prijateljica umrla?

Kakšnih deset minut sem se samo stiskala je k nogam in se smilila sama sebi, potem pa se vstala s tal in si obrisala solze. "Nekaj moram storiti!" sem potiho rekla. Previdno sem stopila k truplu svoje prijateljice in zašepetala: "Vse bo vredu, Anja." Nato sem se odpravila proti vratom in stekla po stopnišču do 1. nadstropja. Tam me je že nestrpno čakalo nekaj otrok v spremstvu staršev. Takoj ko sem se približala, me je eden od mulcev premeril od nog do glave in se pritožil svoji mami: "Mami, nočem, da me čuva ta čudakinja! Smrdi po mrtvih kozah pa zgleda ko barbika!" To me je prizadelo, čeprav sem bila istega mnenja. Njegova mama se je sklonila k njemu in mislila sem že, da ga bo okarala, a je rekla nekaj čisto drugega: "Tinček, čeprav smrdi po truplih in izgleda kot stara barbika, še ne pomeni, da se boš izognil!"

Halooo, tukaj sem! Me vidite?!

Ko so starši odšli in se je krdelo otrok spravilo k mizam barvat pobarvanke, sem si končno oddahnila. Ta večer je obupen in niti v najhujši nočni mori si ne bi mogla predstavljati takšnega groznega začetka!

"Špela, Tim me je brcnil! Špela, Mila čečka po moji pobarvanki!"
To je bilo vse kar sem še sploh slišala od kar sem s temi mulci. Niti za trenutek mi ne dajo dihati! Samo: Špela to, Špela ono! Res ne vem ali se sploh splača printati nove pobarvanke, ker so itak vse barvice zlomljene ali pa so priletele na drug konec dvorane. 'Otroški oddelek' naj bi bil kraj kjer se otroci lepo igrajo, ne pa se derejo in brcajo!... Takrat sem se spomnila na Anjo. Ko bi le bila tu... Ona je vedno vedela kaj naredit. Ampak zdaj je ni. Zapustila me je brez, da bi me opozorila. Le kako bi me? Mislim, da je precej težko povedati kaj, če ležiš na tleh in tvoja glava izgleda kot kozarec iz katere odteka jagodna marmelada. Ampak to sploh ni pomembno. Ves čas me grize le eno vprašanje: kako se je znašla v takem groznem položaju, jaz pa ničesar nisem slišala? Kaj se ji je sploh zgodilo?

V tistem trenutku so se sunkovito ugasnile vse luči. Ljudje so začeli kričati. Čutila sem kako se je vzdušje iz bižičnega, spremenilo v mračno in strašljivo. Vse to je spominjalo na kakšno grozljivko v kateri morilec vlomi na prireditev... Hmm, kako se že temu reče... Pokol. Ali je to pokol, ali pa samo izpad elektrike, mi še ni jasno. Upam pa, da je tisto drugo. Res upam.

Se nadaljuje...