Ime mi je Louis. Sem navadna štirinajst letna punca, z zateženim življenjem in zlompjenim srcem. To je moja zgodba.
***
Še preden sem stopila v šolo sem vedela, da bo ta dan polomija. Imela sem sumljiv občutek, da se bo zgodilo nekaj nepričakovanega, čeprav se mi zdi, da bo bolj pričakovano kot si sploh mislim.
In res. Takoj, ko sem vstopila skozi vrata šole sem zagledala množico učencev (od prvega do devetega razreda - zbrano v krogu okoli nečesa. Takoj sem vedela, da se to zame ne bo ravno dobro končalo. A sem vseeno pristopila k moji najboljši prijateljici Enid. Enid poznajo skoraj vsi, ker se druži s skupinico najvplivnejših učencev na šoli. Še vedno sem presenečena nad dejstvom, da sva najboljši prijateljici.
"Louis! Veš kaj se dogaja?" me je vprašala z navdušenjem v očeh, jaz pa sem jo le vprašujoče pogledala. Enid je zavila z očmi, me prijela za roko in me odpeljala proti sredini množice. Kmalu sem opazila, da se učenci ne zbirajo okoli nečesa, ampak okoli nekoga. Bolje rečeno okoli dveh. Enid se je ustavila čisto na robu množice in me spet navdušeno pogledala.
Na moj obraz pa so se naselili zaprepadenost, nejevera in žalost. Pa tudi jeza. Veliko veliko jeze. Učenci so se zbrali okoli dveh najpopularnejših učencev na šoli. Unay, devetošolke iz B razreda, ki je ošabna in samovšečna afna in Will, visokega, čudovitega in nasploh popolnega fanta iz devetega C.
V tistem trenutku je množica umolknila. Čudno je bilo že to, da prej glasnih učencev ni ločil noben učitelj. Kje so sploh bili vsi? "Hočem, da vsi veste, da je Unay moja nova punca!" je zavpil Will. "Kdor koli se je bo dotaknil," to je bilo namenjeno fantom, "in kdor koli se bo bo iz nje norčeval in jo žalil," to pa puncam, "bo moral iti preko mene!" je končal Will. Zaslišal se je bučen aplav. Ploskala nisem le jaz. Poklapano sem zrla naprej v njiju in prišlo mi je, da bi Unay prisolila klofuto. Je sploh vredno omeniti, da mi je bil Will všeč od prvega dneva, ko sem ga spoznala, čeprav tega ni vedel noben, niti Enid? Že se je zdelo, da želi povedati še kaj, nato pa je zagledal mene in se mi toplo nasmehnil. Bila sva najboljša prijatelja. Že sem mislila, da gre v dobro smer, da bova končno skupaj, pa je on zbral to zmešanko. Sicer je lepotica, ni kaj, a ima pamet na ničli in obnaša se kot, da je edina na sveto, ki kaj šteje. Zdaj je mislil, da ga bom podprla in mi povedala kako dobro je izbral. Točno sem vedela, da želi prav to. A naj si kar misli. Namesto, da bi se mu nasmehnila nazaj, sem le odvrnila pogled, čeprav sem ga še zmeraj na skrivaj opazovala.
Za trenutek je čez njegov obraz šinila žalost. Mislila sem, da si je premislil. A motila sem se. Že naslednjo sekundo se je Unay utapljala v njegovem poljubu.


***
To je moja kratka zgodba za valentinovo. Če vas zanima odkod mi ideja zanjo: imela sem sanje, ki se jih odlično spomnim in sem jih malo priredila ter spremenila imena. :sweat_smile:
Upam, da vam bo všeč!
Lexi