Živjo. Ime mi je Abby. Hodim v 9.r osnovne šole v Ljubljani. Imam eno mlajšo sestrico Jordan, ki je še v vrtcu in starejšega brata Filip, ki je že v 2. letniku srednje šole v Naklu. Moja mama je medicinska sestra in ima veliko nočnih izmen, zato jaz poskrbim za Jordan, saj je Filip čez teden v Naklu. Oči nas je zapustil, ko sem imela 5 let, ker moja mama ni zaslužila dovolj za "njegove standarde" in je čez noč samo spakiral in nikoli več ga nisem videla. Mama je bila potem cel mesec ujeta v globoki depresiji. Ampak seveda je vse težave treba prebresti in tako jih je tudi ona. Ko je spet šla v službo smo bili vsi veseli, saj na nam je ni bilo več treba poslušati jokati. Danes je nedelja in skupaj imamo kosilo. Filip je na mizo ravno kar postavil svinjsko pečenko. "Kaj!! Mami, koliko pa te je tole stalo?", sem vsa razburjena vprašala."Nič ne skrbi, pikica. Že dolgo se nismo takole pomastili.", mi je mirno odgovorila. Ko smo pojedli sem se zahvalila za kosilo in se zaprla v svojo sobo ter v trenutku zaspala. Zbudila sem se ko je bil že večer in je mami že šla v službo, FIlip pa hiti, da bo ujel naslednji avtobus v Naklo. Zdaj sva doma le mala Jordi in jaz. Skuham nama večerjo, ji preberem knjigo in se odpraviva spat. Kar hitro me je pograbil spanec."O, MOJ, BOG!!!", koliko je že ura. Če spet zamudim v šolo bom imela težave (spet). Na poti v šolo Jordan odložim v vrtec, nato pa stečem v šolo. V razred pridem ravno ob zvinenju in za 1 minuto prehitim učiteljico geografije. Ampak...! "Hej! Sediš na mojem mestu. A se lahko prosim premakneš?", sem rekla fantu, ki ga do zdaj v našem razredu še nisem nikoli videla. Ko se je obrnil k meni sem se počutila, kot da bi nekdo v meni vžgal ogenj. "Ojoj, zardevam!", sem pomislila. Potem je rekel......................