𝓣𝓻𝓮𝓽𝓳𝓮 𝓹𝓸𝓰𝓵𝓪𝓿𝓳𝓮
Ne bom rekla, da večerja ni bila prijetna. Res so prišli Charlie, Bill in Fleur. Vzdušje je bilo prijetno in le jaz sem čutila težo mojega bremena in praznino, praznino, ki je bila vsak dan večja in se je izrazito povečala ob pogledu na prazen Georgeov stol ob meni. Če sem se rahlo sklonila, sem videla čačke pod robom mize, izpraskane risbe in besede, ki jih je nekoč, v nekem drugem času ustvaril med trenutki dolgčasa. Zanje sem vedela le jaz, on in najverjetneje še Fred.
Fred.
Vedno znova sem pozabljala, da ga ni več, da je njegovo telo samo, brez življenja zakopano dva metra pod zemljo. Zmedeno sem strmela v prostor za mizo, kjer je mrtvi dvojček vedno sedel, dokler se nisem spomnila. Vedno znova se mi je zdelo, da je še vedno vse v redu, da Mrlakensteina ni nikoli bilo, da v meni ni nikoli prebival enigmrak, da Fred in ostali živijo, da smo v redu, da je George v redu, da sem jaz v redu.
Nato pa me je spomin zadel, boleče je trčil vame, zdrobil moj up in me grobo opomnil, kaj se je zgodilo in da ne morem časa zavrteti nazaj, da ne morem preprečiti katastrof, ki so nas zaznamovale in da bom mogla s tem živeti do konca.
Weasleyevi s Harryjem in Hermiono so začeli Charlieju peti *i*Vse najboljše*i*. Zdrznila sem se, se nasmehnila in jim pritegnila. Tisti trenutek je bilo bolje, veselje in praznovanje okoli mene mi je preusmerilo misli od teme. Ne, resno mislim. Res sem bila vesela, trudila sem se, a od vojne ni bilo nič več tako kot prej. Pred tremi leti bi se iskreno nasmehnila, zdaj pa sem se morala prisiliti. Bilo je lepo, a to ni bilo nič, nič v primerjavi s tem, kar se je zgodilo.
Ko sem bila stara približno leto dni, sem bila priča krutemu napadu Jedcev smrti na moje starše in brata, ki so jih mučili in ubili. Preživela sem kljub poškodbam, saj so kmalu prispeli aurorji, ki so Jedce obvladali. Aurorjev je bilo pet, od njih sta dva v napadu umrla. Preostali so me rešili in čez nekaj mesecev sta me posvojila Gerald in Kelly Jennings, prijazen par s takrat štiriletno hčerko Alysso. Stara sta bila devetindvajset in trideset let, ko sta prevzela skrb za enoinpolletno deklico, ki se je iz začasnega skrbništva preselila v čarovniško naselje, kjer je v hiši dobila nov dom.
Vse se je zdelo v redu. Tragično, ja, žalostno za malo Stello, ki je nenadoma ostala brez vse družine, saj so bili vsi njeni bližnji sorodniki mrtvi, izginuli ali pa so pobegnili na drugi konec sveta. In njena zgodba ni bila edina, starše, sorodnike in prijatelje je izgubilo na desetine otrok in na stotine ljudi. Toda vojne je bilo konec, imela sem skrbnike in na videz sem bila brez posledic. Te so se prvič pokazale, ko sem imela pet let.
Pri večerji so se vsi smehljali, videti so bili tako srečni. Običajno sem bila v pogovoru radovedna in jezikava, predrzno dekle, ki je za nekaj časa pozabilo na resničnost. Tokrat sem za razliko bolj kot ne molčala, govorila sem le, če me je kdo kaj vprašal. Opazila sem, da me je Ron zaskrbljeno opazoval, a sem ga ignorirala. Takoj, ko je ura odbila devet zvečer in so se gostje začeli počasi odpravljati domov, sem se na hitro poslovila in tiho odhitela po stopnicah navzgor, do sobe, ki sem si jo delila s Hermiono.
Zaloputnila sem vrata za sabo, se naslonila nanje in globoko izdihnila. Zamišljeno sem sedla na posteljo, a čez nekaj časa sem vstala, se naslonila na vrata sobe in zavzdihnila.
Od spodaj sem slišala pritajen klepet in žvenketanje posode. Nisem poslušala, o čem govorijo, dokler nisem zaslišala Georgeovega imena. Naglo sem vstala, pohitela do stopnic, se ustavila in pokleknila. Napeto sem prisluhnila.
“...vem. A George ni v redu in skrbi me zanj. Že pol leta se zapira v sobo, skoraj nič je ne, ne pogovarja se z nikomer in samo strmi v steno. Mislila sem, da bo počasi vsaj malo bolje, a… Ne vem, kaj bo z njim,” je zaskrbljeno priznala Ronova mama.
“Molly, čas potrebuje. Njegov dvojček je bil in ne more kar čez to. Tudi jaz ne vem, mislim, da še ni pripravljen na pogovore o… Fredu, ampak lahko bi…” je nadaljeval Arthur. Slišala sem predloge o profesionalni pomoči. Ministrstvo za čaranje je namreč takoj po koncu vojne odprlo Oddelek za obnovo čarovniškega sveta, ki je poleg začasnih domov, materialne pomoči in svetovanja nudil tudi psihološko pomoč.
Profesionalna pomoč? Predstavljala sem si, kakšen duhovit komentar bi ob tej priložnosti imela pripravljen George, no, George izpred leta dni. A zdaj moj fant ne bi privolil v nikakršno pomoč. In kaj bi sploh lahko naredili? Oživili Freda? Pripravili Georgea, do tega, da ga pozabi?
Dobro, morda bi mu lahko pomagali. A kaj naj bi mu rekli? *i*George, tole se že predolgo vleče in mi ne vemo, kako bi ti pomagali, zato boš dobil strokovno pomoč?*i* Bil je polnoleten in v nič ga ne bi mogli prisiliti. Ja, tako je to. Učili smo se kupe nepomembnih podatkov, od podrobnosti neštetih čarovniških sporov, da ne govorim o vedeževanju, na katerega se na srečo nisem vpisala, do teoretičnih in neživljenjskih čarovniških pravil. A nihče te nauči, kako živeti *i*resnično*i*, kruto življenje.
Iz ironičnega premlevanja me je zbudil oddaljen Mollyin glas, ki je sedaj omenil moje ime.
“...za Stello pa sploh ne. Njegovo dekle je in more ga gledati v takšnem stanju. Kaj lahko sploh naredimo? Morda lahko prosimo še njo, da se še ona poskusi malo pogovoriti z njim, čeprav ne verjamem…” je govorila. Pridružil se ji je še en, mlajši glas.
“Stella že od začetka hodi vsak dan k njemu in se mu trudi pomagati,” je povedala Ginny, ki se je pojavila od neznano kod.
“Kako pa ti to veš?” se je presenečeno pozanimal Arthur.
“Malo opazujem, kaj se dogaja okoli mene,” je odrezala rdečelaska. “George pa potrebuje čas. Komaj pol leta je minilo. Saj ne more… kar pozabiti… Freda. Počakajmo in dajmo mu čas, sploh pa mu vsi poskušamo pomagati,” je dodala s tresočim se glasom. Glasovi so utihnili in zaslišala sem smrkanje. Ne, ne, ne. Zakaj je spet vse narobe? Zakaj se je to zgodilo ravno Weasleyevim, najbolj prijazni, dobri in skromni družini daleč naokrog?
To se nikoli ni končalo. Vedno znova jih je nekaj spomnilo na Freda, vedno znova so sledile bridke solze. A uspevalo jim je, z ljubeznijo in spomini so živeli naprej, se opirali drug na drugega in odkrito žalovali. George pa ni blizu spustil nikogar. V samoti je nečloveško trpel in jaz sem temu morala biti priča. Bolj kot kdajkoli prej sem se mu želela približati, izreči vse neizrečeno in narediti nekaj, karkoli, ga prepričati, naj spregovori in se odpre. A kaj naj bi naredila? Nihče mi ni povedal, kaj naj naredim, ko se bo ljubezen sprevrgla v odtujenost, šale in zaupanje v molk in neusahljivo bridkost, objemi in nasmehi pa bodo postali vztrajni, obupani obiski in šepet, ki se izgubi v krikih nemoči.
Niti slučajno mi ni bilo do tega, da prisluškujem žalosti drugim, ko pa sem imela že svoje dovolj. Hitro sem šla nazaj v sobo in previdno zaprla vrata za sobo.
Vrgla sem se na posteljo in poskušala, kot vedno, ko sem bila sama, razčleniti svoje probleme, urediti svoje misli in najti rešitev, ki je nikoli ni bilo.
Poskušala sem zaspati, toda seveda me moji najboljši toksični prijateljici, Nespečnost in Utrujenost, *i*popolna*i* kombinacija, tudi tokrat nista pustili na cedilu. Slišala sem korake, ki so se približevali in zaprla sem oči. Zdelo se mi je, da je Hermiona in res mi ni bilo do družbe.
Vrata so se čez nekaj sekund odprla in res je bila Hermiona. Poskušala sem dihati čim mirneje. Nekaj minut nisem slišala ničesar, nato pa se je oglasila.
“Stella,” je začela. “Vem, da se samo delaš, da spiš.”
Nisem se ganila.
“Stella, skrbi me zate,” je zavzdihnila. Počasi sem se obrnila na desni bok, odprla oči in jo pogledala.
“Zakaj? V redu sem,” sem odvrnila. Nisem se zlagala, prisežem. Problem je bil v tem, da se nisem hotela ukvarjati s tem. Ja, v redu sem, še vedno sem tu. Živim, funkcioniram in imam veliko stvari, za katere bi morala biti hvaležna. Samo za vedno se moram znebiti temne moči, za katero nikoli nisem prosila, pa svoja čustva in spomine moram predelati, super pa bilo, da še nekako pomagam svojemu fantu, ki je depresiven, ker mu je umrl brat dvojček. No, potem pa bom zares *i*v redu*i*.
“Ne,” je rekla. Čakala sem. Kaj je opazila? Česa nisem dovolj dobro prikrila?
“Zadnjič sem te videla. Odšla si nekam, ne vem, na samo, in vrnila si se v groznem stanju. Enigmrak je bil. Spet te muči,” je zatrdila.To ni bilo vprašanje. Čakala, prosila je, da to zanikam, a ko nisem prelomila tančice tišine niti z eno besedo, je zaprla oči v prizadetosti.
Imela je prav. Imela je še kako prav, a rekla nisem ničesar. Nisem vedela, kako je izvedela. Vedno znova sem zakrila vse sledi, odšla na samo in se vadila v pretvarjanju, dokler niti sama na trenutke nisem več vedela, ali se pretvarjam, da sem srečna, ali sem resnično srečna.
Ampak očitno je bila to Hermionina stvar. Predobra v odkrivanju stvari, tudi tistih, za katere bi bilo morda bolje, da jih ne bi vedela.
*i*“Zakaj to delaš?”*i* je nenadoma vprašala. Zvenela je utrujeno. “Zakaj se uničuješ?”
“Nehaj,” sem zamrmrala. Spet to. Vedno je to nekdo rekel. *i*Zakaj to delaš, Stella? Uničilo te bo. Zaslužiš si boljše. Saj veš, da nam lahko zmeraj vse poveš.*i* Kot da se lahko odločim, in enigmrak izženem iz sebe, se še malo potrudim, in zaživim običajno življenje. Gerald in Kelly sta bila posebej nadležna v svoji zaskrbljenosti. Še bolj sem trpela, ker sta onadva trpela zaradi mene.
“Jemlješ napoj?” me je že skoraj zasliševala. Mislila je moj napoj, čudežno iznajdbo, popolno rešitev zame. Pred slabimi šestnajstimi leti je neki čarovnik nekje v vzhodni Evropi po naključju izumil nekaj novega, svetlo modro gosto snov s pridihom škrlatne, ki ima neprijeten, kisel okus in veliko stranskih učinkov, med katere spada izčrpanost, slabost, jutranja vrtoglavica v kombinaciji z dvojnim vidom in še kaj. A pomaga pri neki zelo redki, zelo smrtonosni in do tedaj popolnoma neobvladljivi težavi, ki se ji reče *i*enigmrak*i*. V bistvu nekako ohromi to temno silo, ne vem sicer kako, saj mi ni tega nihče nikoli povedal. Leta in leta, znova in znova sem hodila k vsem mogočim čarovnikom, bolnišnico Svetega Munga, Sekretariat za skrivnosti. Nihče me ni jemal resno. Nihče mi ni ničesar razložil, niti, kako deluje enigmrak ali kaj do sedaj vemo o tej stvari, niti, kako deluje napoj. Gerald in Kelly sta me prepričevala, da to ni res, a moj občutek ni bil napačen. Kajti vedela sem, da sem za vse bila le uboga žrtev, usmiljenja vredna deklica, ki jo je zadelo grozljivo prekletstvo. Hkrati pa so se me nekako bali. Takoj ko je kak zdravilec izvedel, da lahko napad sproži moj naval močnih čustev, je z mano ravnal v rokavicah. Tisočkrat so se mi opravičili za vsako najmanjšo napako, ki bi jo lahko storili in lahko sem videla sledi olajšanja na njihovih obrazih, ko smo naposled odhajali.
Kot da bi bilo tako lahko. Kot da mi vsakič, ko se razjezim, prekipi in srh vzbujajoča temna sila se pojavi iz ničesar in uniči vse okrog mene. Včasih sem celo hrepenela po tem, da bi bilo tako preprosto, da bi jim lahko pokazala, kako slabo se počutim, ko me obravnavajo kot zver, ki sicer ni postala zlobna po svoji volji, a je vseeno nevarna.
Vse to pa ni vodilo v nič drugega kot spoznanje, da moja *i*nevšečnost*i* ni ozdravljiva, se jo pa lahko uspešno omeji z napojem. Vse to sem že zdavnaj vedela, a še vedno sem morala prihajati.
Napoj pa sem jemala brez prestanka že odkar je bila vojna končana. Preden se je vse postavilo na glavo, pred vso to krutostjo in kaosom, ki ji sledi, sem napoj redno jemala. Vedno. Ko pa sem s svojimi najboljšimi prijatelji odšla iskat Skrižvne, mi je napoja v nekem trenutku zmanjkalo. Novih sestavin nisem mogla kar tako dobiti, zato nisem rekla ničesar. Bilo je tvegano, a kaj naj bi naredila? Prepričala Harryja, da se moramo izpostavljeni odpraviti nazaj v civilizacijo in na črnem trgu dobiti nenormalno drage sestavine, ki jih potrebujem za napoj, ki mi preprečuje, da se mi dokončno zmeša?
Zato sem vsakič, ko nisem več mogla prenašati teže, ki mi je tiščala k tlom, bolečine v prsnem košu, podobne tisti ob srčnem napadu in sile, podobne pretanjeni, odurni živali, ki se plazi po mojih žilah, si prisvaja moja mišična vlakna in me počasi spravlja na rob norosti, našla nek izgovor in odšla. Izdejanila sem se nekam stran, v pozabljeni košček sveta in se vdala svojemu besu, ki je žgal moje srce in smodil moja pljuča, strahu in osamljenosti, ki sta se počasi, a vztrajno kopičila med mojimi kostmi in agoniji, ki je s svojim ostrim rezilom neprestano skoraj nežno drsela po mojem vratu, nato pa nepričakovano urezala, dokler tega nisem bila že skoraj navajena.
Vse to se je odvrtelo v moji glavi v teh nekaj sekundah. Naposled sem vdihnila in odgovorila.
“Ja, Hermiona, jemljem ga! Nisem še tako nora, da bi se prepustila tej… stvari na milost in nemilost!” sem tiho rekla, skoraj zasikala in takoj se je pojavilo obžalovanje. *i*Ne odrivaj ljudi stran. Ne delaj tega. Ne bo ti pomagalo.*i*
“Stella-” je začela. Ne. Nočem spet poslušati pridige, ne njene, ne od kogarkoli drugega. Vem Prisežem. Trudim se razumeti, res. Zakaj se nihče ne potrudi razumeti *i*mene*i*?
Potrebovala sem izgovor, ščit, s katerim bi lahko odbila in za nekaj časa odložila besede, ki jih je imela na koncu jezika, besede, ki sem jih morala poslušati že od nekdaj. In imela sem ga. Res sem ji mogla nekaj povedati. Nekaj, kar bi ji mogla že prej, za kar ni bilo razloga, da sem obdržala zase, a vseeno sem. In za spremembo bi drugi temu rekli *i*dobra novica*i*.
“Počakaj. Poslušaj me,” sem dvignila roko in hitro, preden bi si lahko premislila, vstala in segla po vijolični kuverti, ki je ležala skrita za kupom stvari v izrezljani leseni omari. Kuverta je bila zmečkana in strgana od trenutkov, ko sem jo prebirala, s dlanjo drsela po njej. Včasih sem jo želela strgati, drugič pa sem si jo v upanju pritiskala k srcu. Toda to zdaj ni bilo pomembno.
Kuverto sem ji vrgla v naročje in z mešanico obotavljanja in pričakovanja v očeh si je popravila svoje goste rjave kodre, ki so ji silili na oči, odprla ovojnico in začela brati razgrnjeno pismo.
Čakala sem, čeprav sem že videla, kak bo njen odziv na ročno napisano pismo, podpisano z imenom samega ministra za čaranje. Ko je končno odložila pismo, se ji je čez obraz razprostrl iskren nasmeh.
“O, moj bog. Na Sekretariatu za skrivnosti so našli način, da bi odstranili tvoj enigmrak?! To je čudovito!” je vzkliknila, vstala in mi položila roko na mojo bledo ramo, nikoli lepo zagorelo kot njeno, skrito pod škrlatno majico s kratkimi rokavi.
*i*Oprosti, Hermiona, ampak res mi gre na živce, ko govorite o tej grozoti kot o moji, kot da je kakšna prijetna domača žival.*i* To je bila moja prva misel. Spet. Spet sem v vsem iskala le napake. Le kako sem si to lahko privoščila, ko pa mi je bilo dano toliko stvari? Nasprotja v meni so se še bolj razrastla in preden bi zinila kaj groznega, sem potisnila te misli vstran in se na silo nasmehnila.
“Če si kdo to zasluži, si to ti. Zaslužiš si vse to in konec tega. Zelo sem vesela zate,” se je nasmehnila. Prijazne, kaj prijazne, ganljive besede, ki so iz njenih ust potovale do mojih ušes in nato čez možgane v srce, kjer so se ustavile pred zaprtimi vrati in čakale na dan, ko se bo moj obrambni zid spet dvignil in bodo lahko v meni našle svoj dom.
“Hvala,” sem zamomljala, čeprav sem mislila več kot to. Pogled mi je nemirno begal po sobi. “Vse je še v začetnih eksperimentalnih fazah. Sploh še ni bilo preizkušeno v pravih pogojih. A v teoriji je menda mogoče in čez nekaj mesecev bom izvedela podrobnosti,” sem se potrudila še malo pojasniti. Hermionine oči so se zasvetile.
“Slučajno veš, kakšen postopek je uporabljen pri tem? Brala sem o nekem srednjeveškem čarovniku, ki je delno uspešno izkoreninil enigmrak v nekem otroku, saj veš, povedala sem ti, ko…” je razpredala o nekem poskusu, za katerega mi je povedala že dolgo nazaj. Nisem ji znala odgovoriti, poleg tega pa me je mučilo nekaj drugega.
“Hm, ne vem, žal. Ti povem, ko bom izvedela. Ampak…” sem poskušala ubesediti svojo skrb, le eno, čeprav veliko, v senčni utrdbi moje temne plati.
“Za poseg je potrebno priklicati celotno silo in jo izničiti. Če to uspe, ostane nekaj… kako bi rekla, ostankov, ampak enigmraka v glavnem ni več. Če ne uspe… sledijo posledice,” sem zbrala pogum in povedala to, kar je bilo napisano v drugem pismu, tistem, ki je ostalo v omari. Toda to ni bilo to.
“To so hude poškodbe, psihične težave in v najslabšem primeru…” sem se prisilila, da sem nadaljevala. Za hip sem dvignila pogled in počasi vdihnila, preden sem izrekla zadnjo stvar.
“...k-konec.”
Nisem mogla direktno povedati tega. Nisem mogla izgovoriti tega, na glas priznati, da lahko pri tem umrem. Potem bi postalo še bolj resnično. Zakaj me je bilo tako strah? Tega občutka bi morala že biti navajena. Velikokrat, prevečkrat sem že bila preblizu konca, na robu smrti med izbruhi te pošastne sile, nevarnimi podvigi in še čem. A srh ni nikoli izginil. Vsakič znova me je napolnil, gosta sluz, ki je preplavila moja pljuča, dokler nisem več mogla zajeti zraka, odvraten okus, ki me je silil na bruhanje in bolečina, ta bolečina, ki me je spravila v norost.
Hermiona me je pogledala naravnost v oči.
“Kakšno je tveganje?” je vprašala. Bila je direktna, tokrat me to ni motilo.
“Ne… ne vem. Majhno. Kot sem rekla, to bo prvič, da bodo delali tak poskus. Vse bo strogo nadzorovano,” sem povedala. Res je bilo le majhno tveganje, skoraj neznatna možnost, da končam še slabše, kot sem začela. Ga bom sprejela?
“Verjamem, da bo vse… v redu. Na Sekretariatu za skrivnosti so zelo natančni in strogi. Nič jim ne uide,” mi je rekla. Prijazno. Skoraj sem ji verjela, da bo vse v redu, da bom šla tja in prišla nazaj lažja, polna prostora za nove, lepe spomine in izkušnje, ko se bodo stare, vžgane v moje srce, izbrisale.
Nisem se mogla več pogovarjati o tem. Dovolj je bilo. Preveč za en večer.
“Ti povem… ko izvem še kaj. Bom povedala še drugim,” sem prekinila tok njenih pametnih misli. Dvignila je pogled in se nasmehnila. Na njenem obrazu sem razbrala iskreno veselje, upanje, ki ga je delila z mano. Za trenutek sem postala, v veri v dobro, da bom lahko kmalu odvrgla svojo masko in se odprla, zares, ne le takrat, ko je moja krinka počila in se je na plano izlil kanček resnične mene.
“Prav,” je pokimala. “In… samo da veš, tukaj sem, če boš rabila kaj,” je dodala.
Za trenutek sem se zamislila. Kakšno bi bilo moje življenje, če bi bilo vse običajno? Kako bi bilo, če se z mojo zavestjo ne bi hranila mračna sila, če člani moje družine ne bi bili nekje za deset galaksij proč, izginuli ali ležeči dva metra pod zemljo, ko so končno našli svoj mir, ki ga ob meni niso mogli imeti. In on, moja boljša polovica, moje upanje kot zvezda v temni noči, ne bi izgubil vsega, kar je nekoč poznal. Le kako bi bilo? No, odgovora ne bom nikoli poznala.
“Hvala ti,” sem rekla po nekaj trenutkih tišine, ne moreče ali pričakujoče, le tišina je bila. Hermiona je vstala in se počasi odpravila proti vratom. Ujela sem njen nasmeh, preden so se vrata zaprla.
Počakala sem le toliko, dokler nisem več slišala zvoka njenih korakov, nato pa sem vstala in se s nežnimi koraki, težo v srcu in viharju v glavi odpravila po stopnicah navzgor, mimo tihih sob in sob v katerih so odmevali glasovi. Ne hitro in pričakovanja polno kot nekoč, ne s tisto gorečo strastjo v srcu, kljub temu, da je pepel še vedno tlel in čakal, da ga nekdo razpiha. To je bila zdaj druga namera, drugo, čeprav isto dekle z lasmi umazano blond barve in ranjenimi očmi, drug svet. Res sem se hotela obrniti, oditi nazaj in živeti naprej in za to sem se sovražila, a še vedno sem se vzpenjala gor po stopnicah, dokler se nisem ustavila pred Georgeovo sobo.
------------------
okej na tole zgodbo sem malo pozabila, če sem iskrena xD če zraven dodaš še premalo inspiracije, odlašanje, writer's block in seveda nenormalno količino šolskega dela, jap, dobiš 7 mesecev ki sem jih rabila da sem napisala tole.
hvala vsem ki ste se prebili čez branje tele zelo dolge stvari (sori ampak žal nisem sposobna pisat kratkih zgodb/poglavij) :) vesela bom kakih kritik in obljubim, da se bom potrudila objavljati nove dele vsaj enkrat na mesec, mogoče pogosteje med počitnicami (vem da je to zelo redko, ampak boljše kot do zdej ig?) :)
uživajte pa zdržimo še teh par tednov do počitnic :D
~lovebooks<3