Ko sem se po pouku odpravljala proti domu me je nekdo vstavil. Nekdo mi je na ramo položil toplo dlan. Obrnila sem se ter zagledala Erika.
"Hej... Češnja!"
Mi je nasmejano dejal ter si z obraza odmaknil prelepe lase.
"Ojla."
Sem trmasto rekla ter pogled uperila v siv pločnik polen drobcenih smeti.
"Te lahko pospremim do doma? Zanima me nekaj o vaši šoli..."
Je tiho rekel ter zardel. Sprva sem bila navdušena ter se sladko nasmehnila potem pa je nekaj ta prijeten občutek zatrlo. Spoznanje, da mu ne smem pokazati moje hiše, ker me bo začel izkoriččati.
"Ne. Ni treba. Zdaj me vprašaj."
Sem odločno rekla ter se mu pogumno zazrla v ooooooooo PRElepe oči. Pravzaprav vse na njem je prelepo, da bi bilo lahko res. Ampak pod nobenim pogojem se ne smem zaljubiti. To bo podrlo moj sistem običajne Lee, ki se NIKOLI ne zaljubi. Erik me je razočarano pogledal.
"Res, res ne?"
Je žalostno rekel.
"Ne, oprosti veliko dela imam."
Sem hladno odgovorila. Še sreča, da ne ve, da se v meni vse, kar topi, ko ga gledam.
"Okej."
Je tiho rekel ter se obrnil, da bi odšel takrat pa sem ga vstavila.
"Erik... Kaj si hotel izvedeti o naši šoli?"
Obupano je odkimal ter počasi odšel. Skomignila sem z rameni ter se odpravila naprej poti. Videti sem bila običajno a v meni se je vse podiralo. Srce se mi je trgalo na kosce, ko sem ga gledala žalostnega in obupanega.

*****

"Torej kaj točno se je zgodilo?"
Me je vprašala Ela. Sedela je na moji postelji ter me zavzeto poslušala. Po pouku sem jo povabila domov, ker sem potrebovala pogovor. Njene rjave oči so nudile občutek varnosti in toplote. In to je bilo na njej nekaj najlepšega. Njene rjave oči so prekosile vse zelene ali modre oči. Če bi izbirala katere bi rada bi izbrala rjave in zato sem srečna, da jih lahko imam. Ne pravim, da so zelene ali modre oči grde. Niti pod razno! Samo to je moje mnenje.
"Prišel je do mene in..."
Vse sem ji povedala. Vse. Medtem je s svojim ljubkim obrazkom kimala ter si grizla rožnate ustnice.
"To je bilo res grdo od tebe in nehaj se obnašati tako nesramno in hladno do njega... To pač ne gre! Zaljubljena si vanj!"
"Nisem zaljubljena vanj!"
Sem se hitro odzvala. Tega si ne smem dovoliti. Biti zaljubljena. Phhh...
"Lea, če želiš biti normalna in ne taka kot sva midvi moraš pač sprostiti ven to, kar čutiš. Nisi v kakšni bogati restavraciji, da bi od tebe pričakovali 100% lepo vedenje. Poglej ga nasmehni se in se prepusti, da te občutki preplavijo. BODI NORMALNA! Pa saj to hočeš?!"
Njen odziv me je presenetil a imela je prav. Prikimala sem.
"Ja to hočem."
"Haha ampak normalni vseeno ne nosijo čevljev na katerih je na veliko napisano PEPCO!"
Obe sva se zarežali.
"Prav, prav jutri grem do njega."
Sem se vdala in Ela je zmagoslavno dvignila roko v zrak.