HALZEJ
Nejevoljno sem mešala kavo in strmela v vrtinec, ki ga je ustvarjala žlica. Anny in Mack sta že pred nekaj minutami odšla, in zdaj sta bila vidna le še kot dve črni pikici zraven templja. Pripravljala sta se na vstop.
Najraje bi stekla k njima, zakričala naj se vrneta, da grem z njima in da se nam nikamor ne mudi. A vse to bi bila laž. Mudi se nam. Zapravili smo že približno štiri dni, misleč, da se bo moj gleženj pozdravil. Občutek sem imela, da ju samo oviram. Sploh Macka. Duhove besede so ga pretresle samo še bolj kot mene.
Žlico sem odložila zraven skodele in dvignila glavo k nebu: »Oče-mislim, očetje...poslušajte. Potrebovala bi ambrozijo, da pomagam prijateljema, pri reševanju Olimpa, hvala.«
Glavo sem spustila in prijela skodelico. Srknila sem požirek se zastrmela v vrata. Dvomila sem, da bodo mojo molitev uslišali. Če jo-super. Če ne...no, zamerila jim bom. Poskusila sem vstati. Štirje dnevi so bolečine v gležnju omilili, a še vedno po Annyjinem in Mackovem mnenju nisem bila v formi za boj.
Pri vratih je pozvonilo. Skozi špranjo za pošto je poletelo pismo.
Odšepala sem do kuverte in si jo ogledala.
Bila je snežno bela, na njej pa je bila naslikana strela. Torej pismo od Zevsa? Roke so se mi zatresle. Ves stres je bil nekoliko preveč zame, sploh zdaj, ko sme bila v tem otroškem telesu.
Komaj sem odprla pismo.
»Halzej!
Nisi pričakovala pisma, niti naše podpore, kajne? Kakorkoli, bogovi uporabljamo smrtniške načine za pošiljanje sporočil. Hermesu smo delo otežili, kar mu verjetno ni všeč-ali pač? Kakorkoli, odpri vrata, Ambrozijo imaš tam, potem pa pojdi k Pozejdonovima smrkavcema. Mojega brata skrbi zanju.«
Najraje bi skočila od sreče. Prijela sem za kljuko in odprla vrata. Na predpražniku ”welcome home” je ležala majhna epruveta. Roke so mi začele tresti le še bolj. Odčepnila sem epruveto in srknila požirek. Takoj sem čutila njeno zdravilno moč v telesu, v ustih pa se mi je razlegel okus po cimetovih polžkih. Pecivo, ki sem ga imela kot otrok najraje.
ANNY:
»Mack, greva ali ne?«
Moj brat je že nekaj časa strmel v presneta vrata templja. Skrbelo me je, da bo Halzej skrbelo za naju-zdi se mi, da ima vendarle mehkejše srce-in bi prišepala do naju.
»Ja, ja, ja seveda, pojdiva,« je zamomljal, kot bi se zbudil iz transa.
Stresla sem ga za ramo: »Vse bo okej, ja? Živa se bova vrnila od tod in obkljukala Olimp na seznamu za reševanje. Se strinjaš?«
Usta mu je pocukal nasmeh. Znova tisti njegov nasmeh, na katerega so punce v šoli padale. Razen mene. Nasmehnila sem se mu.
»Hej, z vama grem!«
Zdrznila sem se. Za mano je stala Halzej, vsa polna energije, v njenih očeh je sijala odločnost.
»Halzej, tvoj-«
»Gleženj? Ja, dolga zgodba, gremo ane?« divje je odprla vrata, torej z Mackom nisva imela pretirano velike izbire-”Ji slediti ali ne?” Seveda sva ji sledila.
MACK:
Imel sem občutek, da brez Halzej nikoli ne bi vstopila v prelepo dvorano.
Na samem koncu dvorane so stali trije stoli, večji od vseh in povzdignjeni na podest. Stoli glavnih treh bogov. Predstavljal sem si Pozejdona, Zevsa in Hada ter ostale bogove, ki se pomenkujejo o težavah spodaj.
Nisem bil prepričan, ali je pametno, da si to domišljam. O nečem pa sem bil prepričan. Tempelj bi izgledal veliko lepši in mirnejši, če med nami in stoli ne bi bilo nobenega giganta.


EOOO-Po stotih letih nou del-jaj! (zame ane, drugi najbrž vzdihujete od žalosti). No, kokrkol-Lajk in komentar polepšata dan!
RTMMMMM=LYSMMMMM
P1