1. 9. 2025
Dragi dnevnik!

Danes sem preživela moj prvi šolski dan devetega razreda. Bilo je še kar okej. Fino je, da imamo tako kul razredničarko, in škoda je, ker bomoo že čez devet mesecev zapustili osnovno šolo. To šolo sem imela od nekdaj rada.

Zjutraj sem se zbudila še pred mamo, tako da sem šla v kuhinjo, da bi pripravila zajtrk. "Ni dovolj kruha," sem pomislila, ko sem zagledala zgolj ubogi krajček belega hlebca. "Pa kaj zato," sem pomislila hip pozneje, dala krajček na mizo in se ga narahlo dotaknila s konico mezinca, nato pa opazovala, kako se veča in veča in iz njega nastaja nov hlebec belega kruha. Vzela sem nož in odrezala nekaj rezin. Nato sem pogledala omaro, ki se je hip zatem sama odprla in iz nje je zletelo šest krožnikov. Kosi kruha so se sami razporedili po njih, jaz pa sem medtem poiskala nutelo, pašteto, salamo, zelenjavni namaz...

Nato sem šla vsakega od bratov in sester vprašat, kaj bodo jedli. "Nutelo," je napol v spanju zamrmral Jaša in se obrnil stran od mene. Naslednja je prišla na vrsto Keli, ki si je zaželela jajce na oko, Oli je izbral pašteto in Lami je rekla, da ji je vseeno. Stopila sem nazaj v kuhinjo, kjer je nož sam mazal nutelo za Jaša na kruh in za Olija pašteto, jajce za Keli se je že cvrlo v ponvi, ki je nisem dala jaz iz omare, za Lami pa je bil že pripravljen kruh z maslom in medom. Vse skupaj me ni nič presenetilo. Na take reči sem bila že popolnoma navajena, saj so me spremljale že tam od okoli pol tretjega leta. Zdaj pa moram iti, ker je ura osem zvečer in si moram umiti zobe. In te še prej napraviti vidnega le meni. Ti pozneje povem več. Čav.


Tvoja Melani