Nikoli se nisem zavedala, da je bil moj oče tako priljubljen vladar.
Tri tedne po pogrebu sem še vedno videvala velike skupine ljudi, ki so s polnimi naročji rož in sveč hodili na pokopališče, na grob mojih staršev, ki pa je bil prazen.
Med plovbo jih je namreč sredi odprtega že prve noči zajela huda nevihta in skupaj s preostalo posadko sta utonila v oceanu.
Rešil se je le eden od mlajših mornarjev in plaval je do obale, opirajoč se na kos lesa, ki je ostal od ladje, ko je vanjo usekala strela.
Ta mornar je bil tisti moški, ki sem ga videla v mestu tistega jutra, ko je tekel mimo mene.
Ko bi le vedela.
Ko bi le vedela, kaj vse je pretrpel, da nam je sporočil grozno novico. Želela sem si, da bi se mu lahko zahvalila, preden je v grajski ambulanti umrl zaradi podhladitve.
Očetov namestnik, minister Daljenov je razglasil petindvajset dni žalovanja pred kronanjem nove cesarice.
Mene.
Še vedno me je spreletaval srh ob misli na to, da bom zavladala našim deželam in to že čez štiri dni.
Pa ne zato, ker bi bilo to kaj groznega, temveč zato, ker sem vedela, da ne bom zmogla. Nisem iz pravega testa za cesarico. Ne morem vladati, premlada sem in ne znam.
Čeprav so me pripravljali na to od prvega dne, ko je prestol zasedel moj preljubi oče, sem vedno stavila na to, da mi bo vladati pomagal moj mož.
Nisem morala vedeti, da bo ta dan, ko bom zavladala nastopil že tako kmalu.
Ne zmorem tega.
Zavzdihnila sem.
Kaj naj naredim? Moji bratje bi bili tisočkrat boljši v vladanju od mene. Ko bi vsaj...
Nenadoma pa se mi je posvetilo.
Seveda.
Moji bratje.
Oni bi lahko vladali namesto mene!
To dovoljuje Wladyszlavin zakon. Dovoljuje, da se bodoči vladar najmanj tri dni pred kronanjem lahko zamenja s svojim sorojencem, če se seveda oba strinjata.
To bom naredila. Zamenjala se bom z enim od svojih bratov.
Vzhičeno sem stekla z balkona, polna nove moči, energije in samozavesti. Tekla sem po hodnikih našega gradu mimo presenečenih služabnikov, ki so me začudeno pogledovali.
Končno sem pritekla do Jevgenijevih soban in brez trkanja vdrla skozi vrata.
Lovila sem sapo in si poravnavala črno žalovalno obleko, Jevgenij pa je poskočil na svojem stolu.
"Liya! Ne moreš kar tako vdreti v mojo sobo!" je zavpil in me grdo pogledal. Čeprav Jevgenij ni najstarejši, je drugorojen, se mi je vedno zdel najboljši za vladarja.
Od vseh mi je tudi najbolj podoben po videzu. Oba imava enak odtenek modrih oči in svetle lase, ki se nama rahlo kodrajo. A Jevgenij ni tako poslušen kot jaz, z Aleksandrom pogosto ne prihajata na pouk in ponoči se nemalokrat izmuzneta iz gradu v mesto, kjer kartata, pijeta in se spogledujeta z dekleti.
No, tudi jaz odhajam z gradu, a le zaradi Kolje.
"Jevgenij," sem ga nagovorila preden bi mi lahko naredil predavanje o tem, kako ne smem motiti njegovega osebnega miru. Vem, da sem ga zmotila pri risanju načrtov za naslednji lovski pohod, morda pa je načrtoval novo pot po krčmah.
"Moraš me zamenjati. Ti moraš postati cesar, ne jaz. Prosim."
Pogledala sem ga v oči, on pa je vstal in se mi žalostno nasmehnil.
"Ne, Liya. Ne morem."
"Ampak..." prekinil me je z dvigom roke preden bi mu lahko naštela vse prednosti, ki bi se zgodile, če bi vladal on.
"Misliš, da me ne mika? Ja, me, in to zelo. Vendar smo se z ostalimi pogovorili in strinjali smo se, da te noben od nas ne bo zamenjal. Vedeli smo, da ne boš želela, ker te poznamo. Misliš, da ne zmoreš. Ampak zmoreš Liya. Narejena si bila za to. Ne dvomi vase."
Stopil je proti meni, da bi me objel, a sem se mu izmakinila.
"Motiš se, Jevgenij. Jaz ne zmorem tega, res."
"O, ja pa."
"Ne, ne. Ne veš. Ne razumeš."
"Prav," se je vdal.
"Ampak tudi drugi ne bodo želeli zamenjati s tabo."
"Ja, pa bodo. Boš videl," sem mu zabrusila. Nisem vedela, zakaj sem to rekla. Če se moji bratje nekaj zmenijo, se tega držijo. Brez izjeme.
Zdaj sem bila jaz tista, ki je grdo pogledala, potem pa sem zaloputnila vrata njegove sobe, potem pa sem pohitela po hodniku do Ivana. Če ne Jevgenij, potem bo Ivan gotovo želel postati vladar.
Na njegova vrata sem potrkala.
Odprl mi je in takoj, ko me je zagledal je začel odkimavati.
"Ne. Ne Liya. Ne bo šlo. Ne bom te zamenjal."
Daj no!
"Kako veš? Niti ust še nisem odprla!" sem rekla.
"Hja, no, vedel sem, da boš prišla. Logično je bilo. Predvidljivo."
Ivan je neverjetno pameten in ima odličen smisel za logiko. Cele dneve bere, tako strokovno, kot zabavno literaturo in je zelo preračunljiv.
Njegovi lasje so zelo, zelo svetli, oči pa po barvi spominjajo na led.
"Ampak, Ivan..." sem rekla in moj glas je zvenel kot glas razvajene male punčke.
"Ne, Liya. Moj odgovor je ne."
Razočarno sem se napotila naprej.
Dvojčka sem zmotila pri delanju poskusov; oba sta navdušena nad kemijo in kar naprej nekaj eksperimentirata.
Zelo sta si podobna, oba imata svetlo rjave lase in pegice, a se ju vseeno da ločiti. Artyomove oči so barve pomladnih gozdov, Kiriilove pa so modre kot morje.
Tudi onadva sta le zmajevala z glavo.
"Vama je Ivan povedal?"
Sočasno sta prikimala.
"Dajta no, fanta, prosim? A ne bi rada bila glavna za vse?" sem posegla po tipičnem načinu prepričevanja majhnih otrok.
Spogledala sta se, potem pa je Kiriil rekel:"Nisva več stara sedem let, Liya. Ne boš naju prepričala. Pa zmenili smo se z ostalimi in prisegla sva, da ne."
Artyom je prikimal na bratove besede, jaz pa sem le zavzdihnila.
"Prav. Pa nič."
Čeprav sem vedela, da me bo tudi Aleksander zavrnil, sem se vseeno odpravila do njega.
Aleksander nam je še najmanj podoben. Ima temnorjave lase in rjave oči. Že pred njegovim rojstvom se je govorilo, mi je pripovedovala babica, da je pankrt, da ni očetov, da je sin drugega. A ko se je rodil, je bil tako podoben očetu, da so vse govorice zamrle. Ostali smo bolj po mami, ki je bila svetlolasa in svetlooka.
8

Potrkala sem na vrata Aleksandrove sobe, ko sem se ji končno približala.
Glasovi, ki sem jih prej slišala, so ob zvoku pesti na les nenadoma potihnili in za vrati je zavladala čista tišina. Potrkala sem še enkrat.
Nič.
"Aleksander?" sem vprašala.
Vrata so se sunkovito odprla in pred mano je stal moj brat, razmršen in z odpeto srajco. Je pravkar...
Ja.
Na njegovi postelji sem opazila obleke, ki bi jih nosil le moški, ki bi želel zamenjati spol-tega pa moj brat nikakor ne bi. Tam je ležalo žensko krilo in spodnje perilo.
Odločila sem se, da se ne bom ukvarjala s tem. Raje mu bom povedala to, zaradi česar sem tu.
"Kaj je, Liya? Če hočeš, da bi jaz postal cesar, potem je moj odgovor ne. Ne bom," je rekel, kot bi mi lrebral misli. "Ampak, Aleksander..." sem se začela upirati, a me je prekinil z dvigom roke.
"Ne, Liya."
Potem je, ne da bi rekel še kaj, zaloputnil vrata.