Pisalnica - Plesalka 22. del

Današnje jutranje vstajanje ni bilo naporno. Vstala sem polna energije, pripravljena na nov dan. Vas zanima zakaj? Danes imam prvo vajo za predstavo in s puncami (Emo, Gajo in Ano) se bomo dobile v parku, da pokramljamo še v živo. Kako zabavno! Res se že veselim.
Torej prvi korak, da bom lahko uživala v vseh teh stvareh pa je, da vstanem iz te mehke in udobne postelje… Če dobro pomislim je res mehka in tako je toplo… Morda lahko zadremam še za pol ure?
»NE! Ne bom spet padla na ta trik postelja!« zakričim in vstanem iz postelje. »Ne tokrat,« še dodam in v njo grobo vržem povšter.
No, zdaj, ko ste slišali, da kričim na lastno posteljo si zagotovo mislite, da sem čudna. Temu ne morem zanikati.
Čas je, da začnem dan. Hitro se uredim in pojem zajtrk. Ob desetih sem že na poti do parka. »Em, danes ne bom kaj dosti doma… S puncami se dobimo, potem imam še trening,« povem staršema pred odhodom.
V odgovor skomigneta in mami reče: »Uživaj, dokler si še mlada.« Prav ima! Uživati moram svojo mladost. Da bi se počutila bolje si nataknem slušalke in tečem do parka. Občutek je prijeten. No, vsaj dokler se ne zaletim v Zojo.
»Auč!« zakriči od 'hudih bolečin'. »Pa kaj je s tabo narobe?! Skoraj si mi zlomila nogo. Lahko bi celo umrla!«
»Oh, ne pretiravaj. Saj sem se zgolj zaletela vate! In da veš – nimam se ti namena opravičevati!« rečem odločno. Vau, res dober občutek. Če pomislim nas kakšen mesec nazaj! Ojoj! Takrat sem se res bala Zoje in njene druščine. Toda Ema me je naučila biti močna oseba. Naučila me je, kako se postaviti zase. In to cenim.
Močna oseba gor ali dol, spoznala sem, da tudi, če se počutim res super, ni primerno imeti slušalk v ušesih medtem, ko tečem. Zato si jih nemudoma snamem in pospravim v torbo.
Čez pet minut prispem do parka. Na klopci sedi samo Ana. Dobro, z njo se najmanj razumem. Mogoče bi bilo prav, da se malo pogovoriva. Dokler še ni ostalih.
»Hej Ana!« jo pozdravim na ves glas. Ne poznam je najbolje, vem pa eno – Ana je sramežljiva in ne mara pozornosti. Zdaj, ko sem jo pozdravila tako na glas, pa naju je pogledalo vsaj pol ljudi v parku pogledalo. Slab začetek…
»O! Em, ž-iii-vvv-jjjj-o« me rahlo plašno pozdravi. Verjetno ni vajena pozornosti. Prisedem k njej na klopco.
Slišim, kako se previdno odkašlja, nato pa začne: »Nika, res mi oprosti za tisto z Emo. Nikoli vama ne bi uničila prijateljstva. Res nisem želela. Samo malo družbe sem potrebovala… Nikoli ne bi želela škodovati nikomur!« reče na robu solz.
»Ne, Ana, ne sekiraj se. Ničesar nisi ti kriva. Vse je dobro. Umiri se! Sploh pa – zdaj smo vse prijateljice! Oprosti, najboljše prijateljica smo!« jo skušam potolažiti.
»Hvala.«
Zamislim se: Ane nisem nikoli zares poznala. Zame je bila samo nekakšna zguba iz sosednjega razreda. Zdaj vem, da ni zguba. Všeč mi je. Zagotovo bova še dobri prijateljici.


Ola! To je nov del zgodbe. Morda je malo daljši... No, upam da vam je bilo všeč :). Imejte lep dan. O, in STOKRAT vam hvala, dragi bralci, za 6 komentarjev v prejšnjem delu <3. LYSM!
Adios, Tačka