Hojla, hejla,
tukaj imate nov del.


Royal Academy og Music. 2. 9. 2030

Dragi dnevnik,
danes je moj prvi dan na tej šoli. Moj dan pa je bil dokaj neobičajen. Ti bom obrazložila. Odprla sem oči in se zagledala v strop. To ni bil strop moje sobe, ta je bil bel, moj strop pa je bil rdeč, ker me je spominjal na operno dvorano. Ogledala sem okoli sebe in videla prazno posteljo od Alice. Obrnila sem se in pogledala na drugo stran. Takrat sem pa mislila, da me bo kap. Zraven mene je ležala majhna bela mucka, še mokra. To je bilo tisto, kar je včeraj mijavkalo. Takrat je vstopila moja cimra in me gledala.
“Je bil včeraj kdo tu?”
“Ja.”
“Kdo?”
“Hišnik in neka mačka.”
“Hvala, da si mi povedala.”
“Ja.” Takrat je v sobo vstopila tista gospa, ki pozna mojo mami.
“Dobro jutro.” Sem jo vedro pozdravila.
“Ne vem, če je za Alice tako dobro.”
“Kaj sem spet naredila gospa Williams?”
“Novinko si napotila k meni v pisarno! In to še Autumn Taylor!”
“Čakaj! Ti si Autumn Taylor?! Nečakinja legendarne Amelie Taylor?!”
“Ja.” Sem kratko odgovorila.
“Obleci se v uniforma, Alice ti pa za mano!” Ko sta odšli sem se spet zagledala v mucko.
“Poimenovala te bom Maribelle. Ker si še vsa nebogljena bom jaz tvoja mamica. Popoldne bom šla po nakupih zate.” Takrat je nekaj potrkalo. Hvalabogu sem bila že v uniformi.
“Alice si notri?!” Se je slišalo izza vrat.
“Ne Alice ni.”
“Kdo pa je notri?”
“Autumn Taylor!” Notri je skočilo dekle z rdečimi lasmi, tisto, ki se je na vsa usta smejalo, ko je Alice rekla, da naj grem v napačno sobo.
“Jaz sem Annabelle Daivis.” Pokimala sem ji in se napotila proti torbi, v katero sem skrila mucko.
“Na Annabelle. Mi prosim poveš kje je jedilnica?”
“Jedilnica je naravnost na desno. Te bom pospremila.” Z Annabelle sem šla po hodniku, polnem znanih pevcev. Na enem izmed poltretov je bila tudi teta Amelia.
“Čakaj.” Sem rekla Annabelle in se zastrmela v sliko. “Teta Amelia, bodi ob meni in poj ob meni.” Šla sem za Annabelle po hodniku naravnost v jedilnico. Razdeljena je bila na več oddelkov. Vsaj nad mize so napisali imena oddelkov spredaj pa je stal po en učitelj in učenci višjih letnikov.
“Posluh učenci!” Je rekla ravnateljica. Vsi so se zastrmeli vanjo. ”Dobro. Vem, da ste nastanjeni v domovih ali v lastnem stanovanju.” Zastal mi je dih. Torej sem čisto za brez zveze skupaj v sobi z Alice. “Pozdravljeni na svečanem zajtrku in razvrstitvi v oddelke. Tukaj Ste se zbrali iz celega sveta in res sem počaščena za to. Imamo pa naslednje oddelke: Opero, oddelek za vokalno in inštrumentalno petje, oddelek za inštrumentalno glasbo, oddelek za kompozicijo, oddelek za dirigiranje, jazz, oddelek za glasbeno produkcijo in tehnologijo, oddelek za glasbeno izobraževanje in oddelek za glasbeno terapijo. Pojdite tja, kjer ste imeli izpit pri meni v pisarni. Vaši razredniki vam bodo razdelili urnike in glavne informacije. Ta šolo boste obiskovali 4 leta. Nekateri letnikov ne boste naredili, nekateri pa boste postali izvrstni glasbeniki. Ta šola daje številne možnosti za izobrazbo. Tekom leta se lahko tudi premestite v drug oddelek, ampak priporočam vam, da s tem počakate na počitnice. Počitnice tu trajajo nekje 3 mesece. Vsak mesec en oddelek organizira predstavo, na temo katere dobite tudi ocene. Več vam bodo povedali razredniki.” Ko je končala se je začel pravi cirkus, ker so vsi dijaki hodili k svoji mizi. Na koncu sem le prišla do opere. Tam pa je bila mamina znanka. Oblila me je groza.
“To je Autumn Taylor! Hej ljudje! TU JE AUTUMN TAYLOR!” Je zavpilo neko dekle iz Alicinine družbe.
“Punce! Oglaševati bi morale mene!” Se je jezila Alice. Ampak ji je bilo čisto prav. Očitno sem, medtem ko sva z Annabelle hodili okoli šole in tudi z učitelji bila zelo zamišljena. Če pa v domovih ne marajo muck bom pa pobegnila. Ampak to zdaj ni mogoče.
“Dobro! Tu ste zbrani najboljši učenci iz celega sveta, ki obožujete operno petje. Danes vam razdelimo urnike in povemo osnovne informacije, za več pa boste izvedeli sproti.” Odšli smo za učiteljico, v njen razred. “Vi ste prvi letnik. Predstavnica učencev je Annabelle Davis, pod predstavnica pa Alice Miller, ki pa bo odstavljena zaradi nelepega obnašanja.” V preostanku ure je razlagala pravila in jaz sem jo poslušala. Si pa nisem podprla tako, kot neko dekle pred mano, ki jo je učiteljica krepko nakregala. “Pravilo številka 81 ne smete imete še zlasti med petjem v ustih žvečilnega gum... Kdo si ti v prvi vrsti?!” Rjavolaso dekle s naslonjeno glavo in vitko postavo, se je zastrmela v profesorico.
“Jaz?”
“Ja ti!”
“Ariana Willson.”
“No pravilo številka 1 pravi, da moraš slediti pouku!” Potem pa je nadaljevala s pravili. Ko je končno zvonilo konec prve ure sem na hitro zapela pesem, ki sem jo sestavila sama. Le predala sem se občutku. Učiteljica in vsi sošolci ob meni so obnemeli. Ko sem zaključila sem vidno zardela nad začudenimi pogledi sošolcev. “Pridi z mano.” Mi je rekla in sledila sem ji ven iz učilnice. “Hočem, da za opero, ki jo bomo imeli napišeš besedilo. Imela boš tudi glavno vlogo.” Sploh ji nisem mogla ugovarjati, tudi če bi hotela, ji ne bi mogla, saj je šla takoj v učilnico. Sploh se nisem mogla odločiti, ali naj bom vesela za takšno čast, ali žalostna zaradi dodatnega dela, ker je prej zvonilo. Skratka ves pouk nam je razlagala o pravilih in vsem tem. Ko sem končno dočakala konec pouka in sem se namenila v jedilnico, me je prehitelo dekle, ki jo je učiteljica nadrla.
“Ne ženi si k srcu.” Sem jo skušala potolažiti.
“Je bi ga.” Je rekla in se hitro popravila. “So besedne vrste. Ja to je ta učiteljica.”
“Jo poznaš?”
“Moja soseda je.” Pogledala sem jo in ob njej stopila v polno jedilnico, kjer se je gnetlo dijakov. Celotno kosilo je govorila ona, jaz pa sem jo le poslušala. Ko je končala sem se poslovila in odnesla pladenj. Okoli mene se je zbrala množica ljudi ampak sem nekako prišla ven. Potem sem dala ven mojo ljubo mucico, ki je vmes zaspala. Šla sem po tlakovani peš poti, po kateri hodiš pet minut, da prideš v Mr. Pet. Naokoli so bili po eno posajeno drevo. Šla sem v levo smer in do bele stavbe, nad katero je pisalo Mr. Pet. Napotila sem se do prodajalke. Ozrla sem se naokrog. Notri so bile bele stene in ogromno stvari za živali.
“Dober dan gospa.”
“Dober dan. Kako lahko pomagam?” Na prodajni pult sem postavila Lizo.
“Kaj naj ji dam?”
“To je vendar še majhna nebogljena muca.”
“Ja mi prosim date pripomočke zanjo.”
“Seveda.” Šla je po trgovini, jaz sem se pa zagledala vanjo.
“Res si lepa.” Pobožala sem jo. Potem je prišla prodajalka.
“Takole. V to škatlo sem ti vse dala, kar potrebuje. Še seznam stvari in urnik, ki se naj ga uči. Je le ena ali jih je več?”
“Ne vem.” Prišla je naslednja stranka in posvetila se je njej. Prodajalki sem izročila desetak in šla proti sobi.
Sedaj pa moram vaditi,
Autumn