Skozi okno gledam bujen zelen gozdn – skoraj popolnoma sem prepričan, da je ozelenel komaj nekaj dni nazaj. Seveda se motim; danes je že maj in pomlad se je začela pred več kot enim mesecem, jaz pa sem še vedno tako rekoč zataknjen nekje februarja.


To se mi zgodi čisto vsako leto, ko se letni časi zamenjajo. Nekaj na tem večnem, ponavljajoče se ciklu me je fasciniralo že od nekdaj. In hkrati me je plašilo to menjavanje letnih časov, ki te ves čas opominja na minevajo časa in iztekanje tvojega življenja - to se mi zdi ena krutejših lastnosti narave. Pri srcu me stisne vsakič, ko pogledam skozi okno svoje sobe in se zazrem v drevesa - zdi se mi kot včeraj, da so bila še pod snežno odejo in čisto gola, zdaj pa so že tiste prečudovite živo zelene barve in polna listja s katerim se poigrava veter. In prav to je tisto strašno na tem; ne da bi se sploh zavedal so minili meseci, ki jih ne bo nikoli več nazaj.


Ko bi vsaj lahko ustavil čas, ali pa ga vsaj upočasnil. Dragoceni trenutki mladosti mi polzijo med prsti, jaz pa sploh ne vem kaj naj. Zato zdaj sedim tu, opazujem sinje modro nebo in bele oblake, skozi katere sije toplo spomladansko sonce in me greje s svojimi žarki, zelen gozd ter ptice, ki brezskrbno letijo naokoli in poskušam z vrvmi in klini besed ujeti to na papir.