Amari:

Kai je ves čas ljubosumno pogledovala proti Lukasu. Razumela sem zakaj. Starešine je niso nikoli pohvalile. Druge so hvalili neprestano, nje pa nikoli.Niti enakrat nisem slišala njej namenjene pohvale. Sčasoma je to ugotovila. Na vsako pohvalo je reagirala jezno, včasih se je skregala s kom zaradi tega. In to je bil le eden izmed razlogov zakaj je sovražila starešine. Bila je edina, ki je spreminjala obliko. Nihče drug. Nikoli. Nebesa ne marajo razlik in neobičajnih stvari. Zato so jo enostavno zasovražili.
Ko se nismo ukavarjali z njo, se je že spet spomnila. Hotela sem jo ustaviti, toda sem vedela da ne bo pomagalo, preveč je trmasta.
Vrnila se bo.

Kai:

Letela sem in le razmišljala. O vseh naših pogovorih. Da bi Lukasa sprejela? Nemogoče. Za vedno se mi je zameril.
Pregledala sem okolico, nenadoma, me je močno zabolelo. Nisem več imela nadzora nad telesom, kot da ga nekdo drug nadzoruje. Potem se mi je pa zavrtelo. Znašla sem se v tisti jami, kot v mojih sanjah, zadnjo noč v Nebesih. Prizor je bil grozljiv. Videla sem zmaja, Chothiephysa, ob njem pa so stale še tri osebe. Ena je izgledala kot da je iz senc, le njene oči so se temno svetlikale proti meni. Poleg sta stali še dve osebi, moški in ženska, s kapucama ogrnjenima preko glav. Njuno oblačilo se srebrno in temno modro bleščalo. Vse štiri glave so se obrnile proti meni. V mislih, sem slišala glas za katerega sem vedela da je zmajev, čeprav ta ni odpiral ust. “Torej si se le odločila priti. Neumna deklica. Ne vidiš kako brezupno je?” V glavi mi je odmeval njegov smeh. Nato je zasikal nov glas. “Nazadnje se nam boš le predala.” Še on se zasmeji, vendar to bolj spominja na čudno sikanje. “Ohoh! Pozabil sem se predtaviti! Velikega zmajčka že seveda poznaš!” Prilebdel je k meni in poskušala sem povedati kako opazko, toda moj glas ni deloval. Oseba iz senc, mi je začela šepetati na uho, “Jaz, sem, upravljatelj misli, tvoja najhujša nočna mora!” Pogledal me je v oči, toda zanj se je izkazalo, da nima oči temveč praznino. “Jaz sem Gospodar senc.” V mislih so se mi prikazali strahovi, najhujši spomini. Nehaj! Sem želela kričati, a vse kar sem lahko naredila, je bilo stopiti korak nazaj.
Znašla sem se nazaj v pravem svetu in z vrtoglavo hitrostjo sem drvela proti tlom. Slabe novice! Moje telo je ostalo izven mojega nadzora, jaz sem se pa vse hitreje bližala tlom. Vso svojo moč sem zbrala, da bi poletela v jezero.
Ugh, voda. Ampak, to ni bil glavni problem. Moje telo, še vedno ni delovalo. Začela sem se utapljati. “Tokrat te spustim otrok. Toda ne skrbi, še se bova videla.” Smeh Gospodarja senc mi je zvonil v ušesih ko sem priplavala na površje in takoj splezala na kopno.
Premočena sem nekaj časa hodila proti našemu zavetju. Nazadnje sem le našla pravi kraj in takoj ko sem pogledala za ovinek, je Amari stekla proti meni in me objela. “Kai!” Ugotovila je, da sem premočena in me vprašujoče pogledal. “Kaj se je pa tebi zgodilo. Sem mislila da sovražiš vodo. Namrščim se. “Še vedno jo sovražim, toda rešila mi je življenje.”