Po gozdu sem dolgo hodila in iskala pomoč. Nobenega ni bilo, razen mene in vile s prelepimi zlatimi lasmi. Vilo sem vprašala, kje je izhod iz tega gozda, saj ga nikakor nisem našla. Odgovorila je, da ta zakleti gozd nima izhoda in da tukaj živijo samo uročena bitja, ki jih je kraljica kaznovala. Zelo čudno mi je bilo, da se vila sploh želi pogovarjati z mano, saj naju je z Lili kraljica uročila, da nobeden ne bo več bil najin prijatelj. Vprašala sem jo tudi, če kraljičini uroki delujejo. V tem gozdu samo na tebi ne delujejo, zato ker si prišla danes in imaš čas do polnoči, da se ta urok prekliče, je odvrnila. Od polnoči dalje pa bo urok obveljal za vedno. V ta temačni gozd nas je ugrabila kot ujetnike. Urok se da preklicati samo, če kraljica pove protiurok. Vprašala sem jo, kje je, ker bi jo rada našla za protiurok. Vili pa je bilo že počasi dovolj mojih vprašanj. Na hitro mi je zaupala, da kraljica vsak dan obišče gozd. Nato je odšla. Zamislila sem si, da kraljica pride zdaj, točno na mesto, kjer stojim. Imela sem tak občutek, kot da konj s kočijo iz piškotov, dirja po zraku. Zazrla sem se v nebo in res sem zagledala letečega konja s kočijo vred.
Pristala je točno en meter stran od mene. V kočiji je sedela kraljica.